Zimzeleni

Do 16. stoletja je gora, ki se strmo dviguje nad Solkanom in jo od  Sabotina loči reka Soča, nosila ime Skalnica. Leta 1539 se je pastirici Urški Ferligoj iz Grgarja na gori prikazala Marija in pet let kasneje je na vrhu 681 metrov visoke Skalnice že stala romarska cerkev. Romarji so se pričeli zgrinjati z […]

Marsikdo se bo vprašal, kje pa je ta Korada? To je najvišja vzpetina nad Brdi (Goriškimi seveda), od koder je lep razgled na mnogo strani. Med rekama Idrija na zahodu (na italijanski strani) in Sočo na vzhodu se vleče dolg gorski hrbet, ki se najvišje povzpne na Koradi (812 m). Sicer so Brda razdeljena na

Odkar je cerkev Sv. Trojice  na Lonici  obnovljena, je ta vrh nad dolino reke Pivke lahko prepoznaven. Od Javornikov dovolj oddaljen je s svojim travnatim vrhom vabljiv razglednik. Zato smo se Sončki zlahka odločili za vzpon na Sv. Trojico in glede na sredino januarja pri načrtovanju pričakovali snežne razmere. 18. januarja pa nas je pričakalo

Pred seboj imate drobno knjižico z naslovom Zimzelene drobtinice. Zakaj tak naslov? Pohodniška skupina Zimzelenčki pri DU Vrhnika in PD Vrhnika se druži že 6 let dvakrat na mesec ne glede na vreme. Ker sta društvi letos praznovali častitljive obletnice, smo se s knjižico  praznovanju pridružili tudi mi – Zimzelenčki. V šestih letih se je

Zimzelenčki smo nestrpno čakali na drugi torek v januarju, ko se bomo spet srečali na pohodu, a se je vreme tako skisalo in obilno deževje je pripomoglo, da smo se odpravili spet v podzemlje. Tokrat je bila na vrsti jama na Sežanskem Krasu s pravljičnim imenom Vilenica. Ko so ljudje več stoletij nazaj opazovali v

Prvi pohod Sončkov v letošnjem letu ni bil namenjen le hoji, temveč tudi zaključku leta 2010. Temu primerna je bila tudi izbira naše poti, manj hoje, več klepeta. Tudi slabše vreme nam ni pokvarilo dobrega razpoloženja. Na Vrzdencu smo odslovili avtobus in se po gozdnih poteh napotili proti kmetiji Činžar. Nad Žažarjem se vidljivost ni

Z Vrhnike proti Logatcu je moral Boris, voznik našega avtobusa, že vklopiti brisalce – pa ne za dolgo. Deževati je kmalu nehalo, nad Črnim Kalom pa nas kljub temu ni pričakal lep sončen dan – lahko bi bilo tudi slabše. Za naš pohod smo si izbrali Kraški rob. Kraški rob niso le strme pečine, ki

Čudovitemu zimskemu vremenu v nedeljo je sledil deževen ponedeljek in našemu torkovemu pohodu  glede na vremensko napoved ni kazalo najbolje. Imeli smo srečo, ni močno deževalo, tako kot naslednji dan in smo pohod, kljub južnemu snegu izpeljali. V letnem planu smo imeli pohod iz Brezja na Ključ, preko prevala Prosca na Koreno in Kožljek z

Zimzelenčki smo v torek iskali sledi gradišč in Keltov po Dolenjski. Želeli smo, da bi bila vidljivost kar se da dobra, a zgodilo se je, da smo se znašli v sivi megli, ki je prekrivala celo Ljubljansko kotlino. »Ko bi vsaj zapihal kak veter«, sem si ves čas želela, a iz tega ni bilo nič.