Zimzeleni

Po nevihtni noči, ki je besnela čez Slovenijo, se je pričelo jasniti najprej na vzhodu, v Beli krajini, kjer je  bil cilj skupine Zimzelenčkov – Krašnji vrh. Med vožnjo čez Gorjance, kjer se odpre pogled na pokrajino, nas je prevzel občutek naravne pristnosti, kot da prihajamo v čisto druge kraje. Vodička Sonja nam je prebrala

Ni se še naredil dan, ko smo napol zaspani Zimzelenčki že krenili na pot. Tokrat smo se odpeljali z dvema kombijema mimo Stare Fužine do planine Blato. Tam smo se izkrcali in naredili bojni načrt,saj smo se glede na dolžino in težavnost poti razdelili v dve skupini. Cilj obeh je bila planina V Lazu, le da

Skupina Zimzelenčkov, ki je izrazila željo, da bi tudi v poletnih dneh šla na kak malo daljši pohod, čisto na hitro organiziran, samo da bo pravšnje vreme, kakor je rekla Elica, se je v torek odpravila proti planini Lipanca, na Mrežce (1965 m), Debeli vrh (1962 m) in na Viševnik (2050 m), ker se je

»Sem mislil, da boste odpovedali«, je rekel naš voznik Ivan, ko je prišel po nas v ranem jutru na Vrhniko, ker je v Železnikih močno deževalo. Ko smo se odpeljali proti Bohinju, kjer je bilo izhodišče našega dvodnevnega pohoda, pa smo zagledali jasno nebo. Spotoma smo si v Bohinjski Bistrici privoščili jutranjo kavico. Po prihodu

Pohodniška skupina Zimzelenčki si vsako leto konec junija privošči izlet nekam po Sloveniji. Tako smo že raziskovali Konjiško, Kozjansko on Obsotelje, Mislinjsko dolino in Velenjsko kotlino, letos pa obrobje Gorjancev od Kostanjevice na Krki, Podbočja do goric z imenom Gadova peč. Kostanjevica na Krki je eno najstarejših in hkrati  najmanjših mest v Sloveniji, na otoku

Biti, ali ne biti; liti, ali ne liti; iti, ali ne iti, to je sedaj vprašanje. In zmagalo je vreme, saj nam je v prejšnjem tednu nalivalo ploho za ploho in vmes obogatilo tudi s točo. A Zimzelenčki se ne damo. Prišel je naš torek in točno ob 7.00 smo se zbrali v prostoru Društva

Bolj kot se približuje »naš« torek, bolj poslušamo vremensko napoved. Tokrat nam vreme ni bilo naklonjeno. A ker smo zimzeleni nam tudi dež ne more škoditi. Na pohod smo se odpravili z dežniki, pelerinami in veliko dobre volje, te nam pa, tako ali drugače, nikoli ne manjka. Ker v takem vremenu res ne moremo na

Zopet nam je narava šla na roke, saj je po deževju ravno ta dan posijalo sonce in naredil se je prelep dan. Kot vedno vsi navdušeni, smo se tokrat podali na pohod na Blegoš, najvišji vrh Škofjeloškega hribovja med Selško in Poljansko dolino, visok 1562 m. Zapeljali smo se skozi Škofjo Loko do Gornje Žetine,

V pričakovanju novega pohodniškega dne smo kljub slabi vremenski napovedi krenili na pot. Med vožnjo z avtobusom proti mirenski dolini nam je naša Elica predstavila program z več različicami pohoda proti Lisci glede na vreme. Na kavici v Boštanju se nam je pridružil rojak in planinec Vinko Govekar. Zapustili smo dolino Mirne, prešli na drugo

Start smo imeli uro prej kot običajno. Najprej še v neznano, a že na prvem križišču na Vrhniki je bilo jasno, da gremo proti Primorski, na Kraški rob – naravno skalnato pregrado med celinskim in primorskim delom Slovenije. Naš današnji “na lepše” se je začel v Movražu (225 m) po kratkem opisu poti našega Milana.