Zimzeleni

O Vrba, draga, srečna vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta; da b uka žeja me iz tvojga sveta speljala ne bila, goljfiva kača! France Prešeren, Sonetje nesreče   V okolici Žirovnice je bila speljana prva pohodna tematska pot z množico kulturnih znamenitosti, ki smo jih obiskali. To so rojstna hiša Matije Čopa, Čebelnjak Antona […]

Na ne najbolj vabljiv dan, saj se je ponujala vlažna megla, smo se odpeljali v Pivško kotlino. To je pokrajina ob reki Pivki, ki je največja reka v kotlini. Vzdolž njenega toka pa se pojavljajo številni kraški izviri, ki še posebno narastejo v deževnih obdobjih in poplavljajo travnate površine. Tako nastajajo večja ali manjša jezera,

Gosta megla, deževno in hladno vreme nas niso zadržali, da se ne bi odločili za pot na Kras. Že od križišča za Kazlje smo vedeli, da smo se odločili prav; o megli ne duha ne sluha, jasnina proti zahodu, proti Sežani in Tomaju tudi sonce. Med potjo smo že izvedeli, da so delavce v številnih

Sivo, megleno in hladno jutro na Vrhniki ni obetalo nič kaj prijaznega dneva, zato smo se odpeljali proti morju, kjer je bilo napovedano toplejše in sončno vreme. Na poti proti našemu cilju so se menjavali pasovi megle, v oklici Kozine jasno in sončno brez sapice, pa spet megleno in sončno in spet megleno. Pogled na

Torkovo jutro je bilo na Vrhniki kot mlečno morje – megleno in hladno. Toda ko smo se bližali Logatcu, so  se dvigale le  še prosojne meglice proti okoliškim vzpetinam.  Bolj ko smo se bližali Bloški Polici, lepši pogled je bil na jesensko naravo, obsijano s soncem. Toda odhod iz avtobusa v Vrhniki pri Ložu, pod

Torek, 11. novembra, dan za druženje pohodnic in pohodnikov skupine Zimzeleni, megleno in hladno jesensko jutro na Vrhniki, pa še praznik sv. Martina… Ko pa smo se peljali proti Logatcu, nas je že pozdravilo medlo sonce, kar je obetalo sončno vreme proti jugozahodnem delu Brkinov, kamor smo bili namenjeni. V Markovščini nas je pozdravilo prijetno

»Po jutru se dan pozna,« pravi ljudski pregovor. Ker je bilo torkovo jutro sončno, prijetno jesensko toplo, smo se nadejali prijaznega vremena in pričakovali na naši poti nekaj neznanega, a zanimivega. Na vožnji nad Želimeljsko dolino smo se ozirali po rumeno, oranžno, rjavkastem listnatem drevju, ki je barvalo pokrajino.  Že na poti smo se seznanili,

Sončen jesenski dan je ravno pravšnji za raziskovanje bližnje okolice, tokrat Planinskega polja z okoliškimi vasicami. Planinsko polje je tipično kraško polje, po katerem meandrira reka Unica, ki priteče iz Planinske jame. Polje, po dolžini meri kar šest kilometrov, je ugreznina med Planinsko goro, Mrzlim gričem in Starim gradom ter Jakovškim gričem. Njegovo dno gradijo

Letošnji torki niso bili najbolj naklonjeni Zimzelenom, saj je bilo večkrat deževno in neprimerno za pohode. Toda v torek, 30. septembra, smo spremenili smer in se odpravili na vzhod Slovenije in ujeli prav prijeten dan. Izbrali smo nam manj poznano občino Braslovče, ki ponuja mnogo naravnih in zgodovinskih znamenitosti: kar dve akumulacijski jezeri, grad Žovnek,

Vremenske razmere v teh dneh niso nič kaj ugodne za pohodnike, saj se skoraj vsak dan nekje ulije ploha ali nastane nevihta. Na JV naše dežele pa smo našli možnost, da je manj verjetnosti za nastanek slabega vremena in se odpravili proti Kočevju, ki leži na Kočevskem polju.  Pritegnilo nas je Rudniško ali Kočevsko jezero,