Po daljšem odmoru smo težko pričakovali napovedan pohod v Škofjeloško hribovje, pa še vreme je slabo kazalo. No, Sonja R. je imela v mislih več variant, tako da smo upali, da se bo vse srečno izteklo.
Po deževni noči smo se v svežem jutru odpeljali proti Horjulu in spotoma pobrali nekatere Sončke. Po prijetni vožnji skozi Lučine in Gorenjo vas smo se pripeljali v Trebijo, kjer smo pričeli s pohodom. Počasi smo se vzpenjali mimo samotnih kmetij proti našemu cilju, 1026 m visokemu Ermanovcu. Vsepovsod okoli nas so se dvigovale meglice in napovedovale lep dan. Odpirali so se nam čudoviti razgledi na področje Žiri z okoliškimi vrhovi. Ko smo se povzpeli malo višje, so nas pozdravile s soncem obsijane smrečice in vsa okolica je sijala v prelestni lepoti. Malo pred našim ciljem smo še enkrat zastali in občudovali prelep razgled na s soncem obsijane Bohinjske gore in simbol Slovencev, Triglav. Še par korakov in bili smo na Ermanovcu, s katerega smo se spustili mimo kapelice z zvonom do koče, kjer so nas pričakali prijazni gostitelji. Hitro so nas postregli z dobrim ričetom, ki je skupaj s pijačo ogrel naše ude in kmalu je zadonela pesem veselih pohodnikov.
Prehitro smo morali zapustiti toplo kočo in prijazne oskrbnike ter se v sončnem dnevu napotili mimo kmetije Žunar, kjer smo prispevali kar nekaj k boljši Božičnici, proti Sovodnju. Spust je bil prav prijeten, za zaključek poti pa so nas ponovno pocrkljale naše slavljenke s sladkimi dobrotami. Avtobus nas je že čakal ter nas po najkrajši poti preko Žiri odpeljal na Vrhniko, kamor smo prispeli polni lepih spominov ob lepem sončnem zahodu.Besedilo: Janez Kenk
Fotografije: Viktor Repnik
Zemljevid: Srečo Kenk
Komentar k fotografijam: Sonja Repnik
