Kmalu za tem je prišlo na vrsto trasiranje in markiranje Vrhniške poti (VP), ki poteka čez Planino, Star maln, Raskovec, Dolge tale in nazaj na Vrhniko. V zadnjih letih so bile obnovljene vse markacije in smerne table na vseh poteh Vrhniškega območja.

Zaradi potreb po poenotenju markacijske dejavnosti v Sloveniji je bil leta 1995 organiziran tečaj s končnim izpitom. Štirje člani PD Vrhnika so ta tečaj uspešno opravili. Delo markacistov je v tem času uspešno vodil Stane Šventner. Poleg njega so pota urejali in markirali Jaka Susman, Matevž Pleško, Franc Kotnik in Miro Malneršič.

Naslednja leta so se v delo markacistov vključili novi člani društva. Peterica njih je bila septembra 2005 na Krimu in opravila tečaj za markaciste v organizaciji Komisije za pota pri Planinski zvezi Slovenije. Z novim zagonom in znanjem so se Tone Gutnik, Pavla Gutnik, Darja Hribar, Darko Horvat in Edo Tomšič lotili urejanja planinskih poti. Že naslednje leto, maja 2006, je bil na občnem zboru društva potrjen novoustanovljeni Markacijski odsek, katerega vodja je postal Tone Gutnik.

Lotili so se obsežnega dela pri urejanju poti ob potoku Bela od Starega malna do Lintverna. Pot so speljali preko novih brvi, z bruni utrdili brežine, nadelali prehode preko spolzkih skal, del poti prestavili iz struge potoka v breg in opremili pot na nevarnem mestu s prvo jeklenico na Planini. Komisija za pota pri PZS je našemu društvu dodelila vzdrževanje dela Notranjske poti in del Evropske pešpoti E7 na območju občine Vrhnika. Markacisti so v sodelovanju z gozdarji, bivšimi upravljavci poti E7, traso poti med Verdom in Bistro prestavili in na novo označili.

Za pravno ureditev statusa in način urejanja planinskih poti je bil sprejet Zakon o planinskih poteh. Sodelovali smo pri pripravi podatkov za ureditev katastra planinskih poti, ki ga ureja za to območje Bogdan Seliger, član komisije za poti pri PZS.

V letu 2009 so v sodelovanju z varuhi gorske narave in s pomočjo ostalih članov društva, opravili obsežna dela pri ureditvi poti na Planino preko Špice in s Storževega griča mimo bukve. Na teh poteh so zaprli vse bližnjice, nadelali stopnice v skale, z bruni utrdili stope, uredili odtok vode in namestili jeklenico. Delo markacistov ni bilo neopazno. V pismu, medijih in spletnih straneh so obiskovalci Planine pohvalili urejenost in označenost planinskih poti.

Vrhniška kurirska planinska pot

Vrhniška kurirsko planinsko pot, ki jo vzdržujejo in upravljajo vrhniški markacisti, poteka po hribih okoli Vrhnike oz. Ljubljanskega barja. Kontrolne točke na poti so: Ljubljanski vrh (Dolgi tali), TV-17, Pokojišče, Pekel, Rakitna, Krim, Ferjanka, Ključ, Koreno, Smrečje, Planina in Blatni dol. Dolga je okoli 100 km oz. 20-25 ur hoje. Poleg planinske markacije jo spremlja črka V. Pot je bila ustanovljena leta 1980.

Pot ima svoj dnevnik s skico in pravilnikom poti, ki predpisuje pogoje za dodelitev častnega znaka: za prvič bronasti, za drugič srebrni in za tretjič zlati znak, za petič bronasto, za sedmič srebrno in za desetič zlato medaljo. Skupaj je pot prehodilo preko 400 pohodnikov. Sedem od njih celo desetkrat.

»Mednarodni markacisti« PD Vrhnika

Daljnega 10. avgusta 1968 se je trojica vrhniških planincev, Jože Končnik, Rafael Javornik in njegov brat Janez Oblak odločila, da z Nevejskega sedla preko planine Pecol osvoji drugi najvišji vrh Julijcev – Montaž ali drugače tudi Poliški Špik, celo Špik nad Policami imenovan.

Vrh so srečno osvojili in ob povratku nazaj v dolino modrovali, kako slabo je pot markirana glede na naše planinske poti, ki jih krasijo rdeče-bele Knafelčeve markacije, ki varno vodijo planince do vrhov in jih srečno vračajo v dolino. Morebiti je ravno takrat vzniknila ideja, da bi to napako na italijanski strani ustrezno popravili.

In ni bilo potrebno dolgo čakati, ko sta se zakonski »navezi« Končnikovih (Cirila in Jože) in Gromovih (Minka in Tine) odpravili v jeseni istega leta pod vznožje Montaža in takoj začeli po poti risati Knafelčeve »očke«. Pri njihovem početju jih ni motila niti italijanska vojska, ki je z velikim hrupom v okolici izvajala vojaške manevre. Počutili so se še bolj varne in delo je pridno napredovala vso do Pipanovih stopnic, ko sta označevanje do vrha nadaljevala le Cirila in Jože. Za piko na »i« sta poskrbela pod samim vrhom, ko sta na večjo skalo zapisala »Pol. Špik« in pod tem napisom, s ponosom, »PD Vrhnika«. Srečno so se nato vsi skupaj vrnili v dolino, zadovoljni s svojim delom, saj marsikomu ne bo več potrebno ugibati ali je na pravi poti na vrh visok 2753 m.

A glej ga zlomka, ni minil niti en mesec, ko je na naslov društva prispela pisna pritožba italijanskih oblasti, ki jo je preko Planinske zveze Slovenije posredoval sam italijanski konzul v Sloveniji z zahtevo, da se markacije na Montažu čim prej odstranijo in se pot vrne v prvotno stanje, da ne bo prišlo do mednarodnega spora.

Na zagovor na Planinsko zvezo je bil klican Jože Končnik in sam generalni sekretar mu je dejal: »Kaj le ste mislili, da ste šli markirat na drugo stran meje, saj imamo dovolj hribov doma, ki jih je potrebno še označiti«.

Ni kaj, vzeti je bilo potrebno pot pod noge in Jožetu Končniku se je pri »čistilni akciji« pridružil Jože Stanonik. Nabavila sta sivo nitro barvo, za katero sta vedela, da se bo hitro sprala. Začela sta prekrivati lične markacije slovenskega izvora, a sta bila uspešna le do Pipanovih stopnic, ko ju je presenetil snežni metež in ni jima preostalo drugega, kot da sta z akcijo prenehala in se vrnila v dolino. Tako so lahko tudi mlajši rodovi nad Pipanovimi stopnicami opazovali Knafelčeve markacije, pod vrhom pa jih je pričakala dobrodošlica z napisom Pol. Špik, PD Vrhnika. Kadarkoli vas pot zanese v ta konec Julijcev si le oglejte sledove prvega »mednarodnega« markacijskega podviga vrhniških planincev.

Besedilo je povzeto po brošuri, ki je bila izdana leta 2010 ob 50 letnici društva.