Kasneje je alpinistična dejavnost nekoliko zamrla. Ponovno se je plezanje razmahnilo v okviru Alpinističnega odseka Borovnica, kjer smo delovali kot sekcija, v okviru katere smo opravili tudi alpinistično šolo. Načelnik sekcije je bil Tomaž Cunder. Ko smo dosegli pogoje za ustanovitev Alpinističnega odseka (zadostno število alpinistov) se je alpinistična sekcija na sestanku 6. 10. 1983 na Vrhniki preimenovala v Notranjski AO. Načelnik je bil Rado Kovačič. V njem so bili vrhniški in borovniški plezalci. V letu 1985 pa se je Notranjski AO preimenoval v AO Vrhnika, katere načelnik je bil Stojan Rus. Za njim so bili načelniki AO Janez Rožmanec, Matjaž Pristavec in Bogomir Celarc.

Dejavnost v 80. letih

Sprva so alpinisti pričeli s plezanjem lažjih smeri v naših gorah poleti in pozimi. V sredini osemdesetih let se je pričel skokovit razvoj športnega ali prostega plezanja. Začetnika športnega plezanja na našem odseku sta bila Mojca Oblak in Srečko Likar, ki sta preplezala vrsto za tiste čase težkih krajših smeri. Vzporedno s športnim plezanjem se je pričelo tudi s prostimi vzponi v daljših smereh v gorah, ki se jih je do sedaj plezalo tehnično. Tako so bile ponovljene naslednje pomembnejše smeri: Helba v Triglavu (VII+), Debeljakova v Travniku (VI+), Zajeda v Travniku (VI), JLA v steni Šit (VI+), Zajeda Šit (VI), Medvoška v Temenu (VI+), Trikot v Dolgem hrbtu (VI). Skoraj vsako leto smo za prvega maja in devetindvajsetega novembra obiskovali Paklenico, kanjonu Velike Paklenice v Velebitu na Hrvaškem, kjer potekajo izredno lepe smeri v kompaktnem apnencu. Preplezano je bilo veliko daljših in krajših smeri. Omenimo lahko Klin (VI, A0), Velebitaško (VII-), Jenjavo (VI, A3), Zgrešena, Mosoraška, Brahmova, Union. Približno v tem času so se pričela tudi tekmovanja, najprej na naravnih stenah, potem pa tudi na umetnih. Udeleževala se jih je Mojca Oblak, ki je v okviru YU-pokala (1989) dosegla peto mesto v Zagrebu, v Lokvah peto mesto, v Bohinju (naravna stena) četrto mesto in v Vipavski Beli prvo mesto. V Leeds-u, kjer je bilo tekmovanje za svetovno prvenstvo je dosegla 28. mesto. Seveda smo člani vsako poletje obiskovali tudi evropske gore, kjer pa smo v glavnem opravljali pristope po normalnih smereh. Tako smo se povzpeli na Grossglocner, Mont Blanc in Matterhorn. V naših gorah smo pozimi plezali lažje smeri in grape ter zaledenele slapove (Tamar, Logarska dolina). Plezali smo tudi zaledenele slapove v Peklu pri Borovnici in prvenstveno slapove v Iškem Vintgarju. Opravljenih je bilo več turnih smukov in pristopov.

Dejavnost v 90. letih

Devetdeseta leta smo zaznamovali predvsem z velikimi uspehi Aljoše Groma v športnem plezanju in prvimi odpravami in trekingi na druge kontinente. Aljoša Grom je v zelo kratkem času postal izvrsten športen plezalec s preplezanimi mnogimi težkimi smermi. V Mišji peči je preplezal najtežje smeri, nekatere od teh je tudi soliral. Obiskal je tudi plezališča Severne Amerike. Večkrat je bil državni prvak in je član slovenske reprezentance v športnem plezanju. Dosegel je status športnika mednarodnega razreda, bil pa je tudi športnik leta Občine Vrhnika. Pričeli smo tudi s prvimi trekingi. V Nepalu je Janez Rožmanec izvedel treking okoli Annapurn, v Afriki se je povzpel na Kilimanjaro. Petru Svetetu se je posrečil vzpon na Acconcaguo (6958 m) v Južni Ameriki. Bogomir Celarc je leta 1996 odšel v Nepal v pogorje Khumbu, kjer je imel v planu vzpon na Mera Peak, vendar mu je načrte preprečila nenadna bolezen. Pred tem je za pripravo sam preplezal grapo med Šitami in Travnikom. V letu 1998 smo trije člani obiskali Perujske Ande, pogorje Cordilliera Blanca, ki je zaradi razmeroma nizkih stroškov, preprostega dostopa in stabilnega vremena priljubljen cilj slovenskih alpinistov in trekerjev. Povzpeli smo se na Pisco in Toclaraju, na Artesonaraju in najvišjem vrhu Peruja Huascaranu (6768 m) pa smo se morali obrniti tik pod vrhom.

Dejavnost v novem tisočletju

V Peru smo ponovno odšli leta 2000, tokrat dva člana iz AO Vrhnika in še trije člani iz drugih odsekov. Po Ferrarijevi smeri smo se povzpeli na Alpamayo (5954 m), ki slovi kot najlepša gora na svetu, Ishinko in Artesonoraju (6025 m) po južni steni tako, da smo deloma poravnali dolg iz leta 1998. Dva člana sta bila v Peruju ponovno leta 2004, kjer sta osvojila Pisco in Urus V naših gorah je bila preplezana množica plezalnih smeri poleti in pozimi (Steber Šit, Čopov Steber, Aschenbrenner), preplezano je bilo tudi veliko zaledenelih slapov (Lucifer, Centralni v Prisojniku). V pogorju Mont Blanc smo preplezali ledno smer Mont Blanc Du’Tacul in v okolici Argentierskega ledenika, veliko smo se ukvarjali s smučanjem strmih grap (alpinistično smučanje) tako z klasičnimi kot tudi s kratkimi (Big Foot) smučmi. Presmučane so bile Jugova grapa, Jalovčev ozebnik, Špik, SZ stena Grintavca, Hudičev žleb, Zupančičeva smer v M. Mojstrovki, Peto žrelo v Storžiču, Centralna grapa v Begunjščici.

Ko se je po vojni na Hrvaškem spet odprla Paklenica, smo jo večkrat obiskali. Bili smo tudi v Arcu v Italiji, kjer je meka športnega plezanja v daljših smereh, na Korziki, v Dolomitih, kjer smo preplezali Rumeni raz, Cassinovo smer, Comici Dimmai v Treh Cinah in več smeri v skupini Sella. Obiskali smo tudi balvane v ZDA v državi Tennesee (Chatanooga).

V zadnjih letih so naši člani večkrat obiskali Korziko, ki je izredno primerna za alpinistične počitnice.

Dejavnost AO Vrhnika je ponovno nekoliko zamrla; »starejši« člani so dobili otroke, alpinističnega podmladka pa zaenkrat ni na vidiku.

Od ustanovitve AO Vrhnika smo v gorah žal izgubili dva svoja člana, Primoža Šteblaja (1985, v ostenju Travnika nad vasjo Soča) in Tomaža Štularja (1989, pod Češko kočo na Jezerskem).

Besedilo je povzeto po brošuri, ki je bila izdana leta 2010 ob 50 letnici društva.