Hodili smo po cestah, ker bližnjic še nismo poznali. Po podrobni preučitvi zemljevida in s posvetovanjem z drugimi skupinami smo poiskali krajšo pot. Prijetne izkušnje so privabile še druge udeležence in tako se je skupina počasi širila.

Vašani smo skupina pohodnikov, ki se zbere takrat, kadar je treba iti peš na Triglav. To seveda ne pomeni, da med posameznimi pohodi na Triglav počivamo. Večina se udeležuje izletov v okviru ostalih planinskih skupin. Hoja v tej skupini je zelo prijetna. Dokler ne pride do pravih skal so stiki v skupini ohlapni, v njej ne vladajo stroga pravila in ni železne discipline. Med hojo do Uskovnice imamo pohodniki precej svobode tako, da se ne počutimo utesnjene. Razmere od Uskovnice dalje pa se zelo spremenijo. Začne veljati poseben režim in vodstvo prevzameta Franko in Berto, ki imata največ izkušenj na tej poti. Skupina se mora držati skupaj in vsak pohodnik mora vedno videti tistega, ki hodi pred njim. Pot se čedalje bolj vzpenja in hoja postaja čedalje težja, korak je čedalje počasnejši, kratki postanki čedalje pogostejši. Franko kot izkušen vodja takoj opazi razpoloženje v skupini in temu primerno ukrepa.

V planinskih domovih in kočah pride vsa utrujenost na dan in tako ni čudno, da včasih neprijazne besede skrhajo razpoloženje, takrat je posredovanje vodje še posebno potrebno, da se strasti preveč ne razvnamejo.

Žal skupina nima urejene dokumentacije. Obstajajo posamezne slike, po katerih se ne da ugotoviti, kdaj so bile posnete tako, da nimamo niti točnega števila pohodov (po spominu prvih pohodnikov, naj bi bilo do leta 2000 okoli petnajst pohodov). Število pohodnikov v skupini se je gibalo od štiri do dvanajst.

Nekaj pa zagotovo drži: udeležili smo se vseh skupinskih pohodov na Triglav. Pohvalno je, da se vsakega pohoda udeleži nov, mlajši član, s tem je zagotovljeno, da skupina še ne bo razpadla. Zavedamo se, da bi morali organizirati tudi kakšne druge pohode, s tem bi krepili pripadnost skupini in jo napravili še bolj homogeno. Upamo, da bomo ta cilj v bližnji prihodnosti uresničili. Tudi v zadnjih desetih letih smo ohranili tradicijo osvajanja Triglava in vsako leto se z različnih strani podamo na njegov vrh. Poleg Triglava se vsako leto v zimskih razmerah povzpnemo na Snežnik in Porezen in s tem dokazujemo, da še vedno nismo za staro šaro.

Besedilo je povzeto po brošuri, ki je bila izdana leta 2010 ob 50 letnici društva.