Moram povedati, da sem prvi pohod namenoma predlagala Čemšeniško planino, da bom ugotovila, kako so udeleženci opremljeni in kako kondicijsko pripravljeni. Prav prijetno sem bila presenečena, ko so vsi upoštevali vsa navodila, ki so jih dobili na prvem sestanku, o obutvi in oblačilih ter o vsebini nahrbtnika. »Ti so iz pravega planinskega testa, prišlo jih je kar 27,« sem si rekla in to je bil velik izziv zame.

Kako smo se organizirali?

Kmalu sem ugotovila, da vsega ne smem in ne bom zmogla sama, zato smo izvolili predstavnico (predsednico skupine) in dve blagajničarki. Na pohodu po Pohorju sem jih vzpodbudila, da so razmišljali o nazivu skupine. Porodila se je ideja o neuničljivem in vedno zelenem zimzelenu, kot prispodoba zdravega načina življenja tudi v tretjem življenjskem obdobju. »Torej bodimo Zimzelenčki!« smo se strinjali vsi. Da smo neuničljivi kot zimzelen, lahko potrdimo z dejstvom, da se je skupina samo povečevala, odstopov pa do danes ni.

Kako smo postali kolektivni član Planinskega društva Vrhnika?

Ker sem vedela, da je Planinsko društvo pravi naslov za različne pomoči glede vodništva, zavarovanja in gorniških nasvetov, sem predlagala, da se vsi naši pohodniki včlanijo v društvo, nato pa smo z Upravnim odborom PD iskali rešitve, kako nas vključiti kot sekcijo ali skupino. Prizadevnim članom UO PD je to uspelo in od leta 2007 smo kolektivni član PD Vrhnika.

Kako se to pozna v praksi?

Kot člani Planinskega društva lahko koristimo ugodnosti, ki izvirajo iz plačane članarine, PD nam je že izšolalo eno vodnico, v letu 2010 bo še eno, kar je za nas izredno pomembno. Ali se zanimanje za pohodništvo pri nas povečuje ali stagnira? Dobro vprašanje, na katerega je lahek odgovor. Zaradi organiziranosti, prilagojenih pohodov za starejše in zaradi poudarka na družabnosti in druženju, zaradi pozornosti do vsakogar in do vseh, zaradi poudarjanja zanimivosti in znamenitosti na poteh, se širi dober glas o nas, zato nas je vsako leto več. Prav tako pa je vedno več ljudi v tretjem življenjskem obdobju, ki se zavedajo pomena zdravega gibanja v naravi in v prijetni družbi, zato se vključujejo v naše skupine. Najštevilčnejša skupina šteje 53 pohodnic in pohodnikov, od katerih se vsakega pohoda udeleži od najmanj 39 do 48 udeležencev, glede na možnosti. In to že več kot pet let!

Kaj vse smo že obhodili?

Če bi naštevali vse poti, bi bilo preveč dolgočasno, povejmo le, da smo od začetka druženja od leta 2004 do konca februarja 2010 opravili 110 enodnevnih pohodov, vsako leto pa tudi en dvodnevni pohod in družabni zaključek pred novim letom. Zadnji dve leti pa smo zaradi družabnosti dodali še polletno družabno srečanje. Če pa je le preslabo vreme, pripravi naša kolegica Sonja zanimivo predavanje v društvenih prostorih.

Poudarjamo družabnost in veselje na poteh!?

Seveda, to je sestavni del druženj, za kar poskrbijo posamezniki. Ko boste izdajali naslednji bilten, bomo poskrbeli, da bo čim več smešnih situacij zašlo vanj. 

Danes za ilustracijo, kako »rep« skrbi zato, da se ne bi kdo izgubil, kajti »Eličin bataljon«, kot pravijo, je na ozkih potkah res zelo razpotegnjen.

Približno na polovici poti s Šmohorja do Kala blizu kapelice je bil dodeljen čas za malico. Ena od pohodnic se je v zadnjem trenutku spomnila, da bi bilo dobro opraviti v gozdu še nekaj in je »repu« namignila, kam gre.

Kmalu se nam je po bližnjici pridružila in smo šli dalje. »Rep« pa je čakal in klical v gozd, a odgovora ni bilo.

Kmalu mi je zazvonil mobi: »Joj, počakajte, ena je nekje v gozdu in se ne oglasi!«

»Katera pa?« »Slavoja«.

»Ja, ta je pa prav za mano, po bližnjici se nam je pridružila, kje ste še vi trije?«

»Čakamo še vedno pri kapelici in tulimo v gozd, za vraga!«

»Mi smo pa že pri odcepu za Gozdnik, saj se bomo malo zamudili, ker je tu žig…, vi pa dajte v tretjo in nas boste dohiteli.«

»Slavoja, dolžna si nam na Kalu krepko kavico,« so se potem šalili »repaši«, ki vedno zelo skrbijo, da nihče ne zaostane.

Medsebojna tovariška pomoč kot glavno vodilo druženj.

Vzpenjamo se proti planini Planinca in dvema našima tisti dan ponagaja soparno ozračje. Začneta zaostajati.

»Rep« takoj sporoči, kaj se dogaja. Počakamo in se pogovarjamo, kako naprej. Kmalu pade odločitev, da bosta šli počasneje.

»Kdo bo ostal z njima?« je hitro rešeno vprašanje, saj se javi pohodnik in kar dve pohodnici za družbo, čeprav na Robleku še niso nikoli bili.

»Meni več pomeni pomagati in delati družbo, saj gora čaka, pa drugič, nasvidenje Roblek!« so govorili in upočasnili korak. Ostali smo na zvezi in večkrat so sporočili, kako lepo jim je in da je vse v redu. Ko smo se vrnili, so vsi vprek pripovedovali, kako so uživali na planinci in na Poljški planini.

Besedilo je povzeto po brošuri, ki je bila izdana leta 2010 ob 50 letnici društva.