Zimzeleni

Vreme na Vrhniki ni bilo nič kaj vabljivo, ko smo krenili proti Trstu in tudi napoved za ta konec ni bila vzpodbudna. Naš pohod smo pričeli v vasici Col (366 m) z vzponom na Tabor (418 m), kjer stoji cerkev posvečena Devici Mariji. Na pobočju te vzpetine so vidni ostanki gradišča iz sredine drugega tisočletja

Ker se  je že zjutraj  v Vipavsko dolino zlivala močna burja, smo se zapeljali samo do Grčarevca, kjer smo predvidevali, da bo veter bolj usmiljen in nadaljevali pot po delu logaške poti po robu Planinskega polja, po katerem vijuga Unica. Snega je bilo ravno prav, da smo občutili zimo  in iskali sledi jelenov in srnjadi.

Prvi letošnji pohod smo Zimzeleni namenili raziskovanju okolice domačega kraja. Krenili smo v smeri Sinje Gorice in po prehojenih dveh kilometrih prišli na krožišče, ki ga krasi spomenik Jazonovi ladji Argo. Levo od križišča smo zavili na poljsko pot in stopili na okoljevarstveno območje,  ki je pod zaščito Natura 2000. V okolici Sinje Gorice so

»Pa kaj nam zima… in vihar in ploha z neba…« (Ivan Cankar, Cikel neobjavljene pesmi), smo si rekli Zimzeleni na hladen torkov dan, ko smo se odpravili na Planino nad Vrhniko malo drugače. Že zjutraj nam je vreme nakazalo, da bomo imeli lep sončen dan, le da bo malo hladneje. Dobro oblečeni in zaviti smo

Na zadnji novembrski pohod smo se Zimzeleni odpeljali  proti Ajdovščini. Že po nekaj prevoženih kilometrih smo ugotovili, da je bila odločitev  vodnikov  pravilna, saj nas je pričakalo lepo sončno, a malce vetrovno vreme.  Pri športnem parku Pale smo stopili na naravoslovno učno pot, ki se vzpenja najprej po flišu, potem pa po apnencu  ob reki

Krim je z 1107 metri višine vsem dobro poznan vrh, saj se visoko dviguje nad ravnino na južni strani  Ljubljanskega Barja. Je sijajen razglednik, kar so prepoznali že avstrijski zemljemerci in ga v letih 1817-1828 postavili za koordinacijsko izhodišče za izmero katastra. Še danes ima isto vlogo kot trigonometrijska točka 1. reda. Na Krimu smo

Črvov vrh je najvišji del Šentviške planote med dolinama Bače in  Idrijce. Planota je kraško razgibana z vrtačami in kotanjami različnih oblik. Izmenjujejo se senožeti, gaji, strnjeni gozd, malo polj, a brez površinskih voda. Na potepanju po planoti smo doživljali pravo simfonijo jesenskih žarečih barv v prijetnem sončnem vremenu. Pod nogami je šelestelo zlatorumeno listje,

Letošnje »babje poletje«je prav pisano na kožo pohodnikom. Jesensko obarvane krošnje dreves  kar kličejo v naravo. V objemu Nanosa, Snežnika in Slavnika se dviga široko razprostrta, od vseh strani vabljiva  dama – Vremščica. Tja smo se namenili tudi mi. Po uri in pol nezahtevne hoje  smo prišli do nove cerkvice sv. Urbana z izredno lepimi

Učka je gorski greben nad Kvarnerskim zalivom, ki kot okamneli morski val zapira vso vzhodno istrsko obalo do Plominskega zaliva. Prehod v zahodno Istro in v  Čičerijo je možen le preko sedla Poklon. Ukana je seveda predor pod Učko. Zimzeleni smo težko pričakali ta pohod, ker  nam ga je lani izmaknilo slabo vreme. Letos smo

Prvi jesenski pohod smo namenili raziskovanju Kranjske rebri s prelaza Volovljek od Kranjskega Raka  preko Kašne planine do vrha in v dolino na prelaz Črnivec. Po makadamski cesti med bogatimi smrekovimi gozdovi smo prišli na pašno planino, kjer smo takoj opazili drugačna tla z rastjem in več rjavkasto zelenkastih mlak. Tla so  namreč nepropustna, ker