Zimzeleni

Na čudovito torkovo jutro 17. julija se nas je skupina dvanajstih večno mladih upokojencev, v spremstvu vodnikov Milana in Sonje, odpravila na načrtovan dvodnevni pohod na Stol. Med vožnjo smo se spotoma okrepčali na počivališču gorenjske avtoceste, tako da je pot do našega izhodišča kar hitro minila. Pot smo pričeli pri Tinčkovi koči ob Završnici,

Sonce, plohe, nevihte, posebno v gorskem svetu, so letošnje stalnice, ki sivijo lase planinskim vodnikom glede načrtovanja pohodov. Dobrač, gora nad Ziljsko dolino, nas je že dolgo izzivala in pričakovali smo, da jo bomo osvojili konec junija. Bili smo že blizu! Toda v Kranjski Gori smo zavili proti Vršiču,  z razlogom. Ob pogledu na avstrijsko

Letošnje muhasto vreme ni prav nič naklonjeno našim pohodom. Spreminjamo smeri in se prilagajamo napovedim vremena, da se ne podajamo v nevihtna območja. Tokrat nam je spodletel pohod na Dobrač, ampak dobra zamenjava je bila stara pot na Ljubelj in do Povne peči. Seveda smo radovedni in radi prisluhnemo vodniku ob odkrivanju vsega neznanega. Tokrat

V oblačnem jutru smo se odpeljali na Rakitno, turistični kraj, ki naj bi dobil ime po lipi, vrste rakita. V Podpeči  smo naredili kratek postanek za jutranjo kavico.  Že med vožnjo do Rakitne smo ugotovili, da bomo morali palice zamenjati z dežniki.  Iz centra vasi smo se peš napotili do jezera. Ob jezeru se nam

Prvega majskega pohoda na Golico s Križovca smo se Zimzeleni zelo veselili. Ker je bil april čemeren, prvomajski prazniki naporni, delo na vrtu utrudljivo, smo rabili vedrino, svežino, ki nam jo da ravno prav naporen korak v naše gore. Golico seveda poznamo iz prejšnjih pohodov. Zdaj nas je čakala v najlepšem odevu, z razcvetelimi narcisami.

Pravo razkošje je opazovati prebujajočo pomlad, cvetoče stare jablane in dihati čist zrak, ker tod naokoli ni nobene industrije. To je del Dolenjske, okoli 10 km krožne tematske pešpoti, ki sta njen začetek in konec v vasi Bučka. Bučka in Škocjan sta kraja, združena v občino Škocjan, kjer imajo Knobleharjevo tematsko pot, ki so jo

»O domovina!«…Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« (Ivan Cankar). Zimzeleni smo sicer veseli pohodniki, a v torek smo

Škabrijel je skromno poraščen hrib (646 m) nad Solkanom  nasproti Sabotina. Ločuje ju  v pesmih večkrat opevana modro zelena reka Soča. V bližini dominira Sveta gora, pobočje pa se nadaljuje preko Svetega Daniela v Trnovski gozd. Krasi ga lepo ime sv. Gabrijela, a dobil je tudi  druga imena: Dom mrličev, hrib smrti, domačini pa nikoli

»Vremenska napoved je megla z dežjem, je megla z dežjem…« poje celo pesmica, a letos je že prevečkrat tudi resnica. Vsem pohodnikom dela  sive lase, kam se odpraviti. Ker nismo ekstremni pohodniki, po meter debeli snežni odeji ne moremo v hribe, zato iščemo  prijaznejše kotičke, a prehude padavine nam še te  onemogočajo. » A saj

Ko sem na predvečer pohoda pogledala skozi okno, je snežilo ko za stavo. Napoved za torek je bila  obetavnejša, zato sem se veselila pohoda po bližnji okolici naše občine – po Blatni Brezovici. Zjutraj so se drevesa šibila pod težo snega,  belina je prekrivala polja, travnike in strehe. Kakšen pogled! Kakšna zimska idila!  Le zakaj