Ker se je že zjutraj v Vipavsko dolino zlivala močna burja, smo se zapeljali samo do Grčarevca, kjer smo predvidevali, da bo veter bolj usmiljen in nadaljevali pot po delu logaške poti po robu Planinskega polja, po katerem vijuga Unica.
Snega je bilo ravno prav, da smo občutili zimo in iskali sledi jelenov in srnjadi.
Kmalu smo zavili proti skalam, imenovanim Pod stenami, kjer sta nas presenetila vodnjakoma podobni napravi, dva katavotrona, ki sta bila zgrajena leta 1889, da bi hitreje odvajala vodo s Planinskega polja.
Domačini ju imenujejo kar Putikova štirna, v spomin na češkega inženirja, Vilijema Putika, ki je med drugim raziskoval tudi tokove kraške Ljubljanice. V spomin je dal v steno izklesati napis NAZDAR PLANINSKA DOLINA.
Nad stenami je veliko kraških jam, a naša pot je vodila v vasico na osamelcu Jakovica. Izbrali smo levo pot do cerkvice sv. Mihaela in se nato spustili v vas.
Opazovali smo velikost Planinskega polja, suhe rokave in kotanje, napolnjene z vodo ter koprenasto ozračje proti Planini. Cerkev je obdana z obzidjem, ki je služilo kot obramba pred Turki, ki so večkrat plenili po vasi. Le nekaj m stran stoji kapelica, pod njo je vodna kotanja, v kateri voda nikoli ne presahne.
Jakovica ima tudi pravo kraško jamo, ki jo imenujejo »Bug dej!«. Tako so namreč prevedli francoski jamarji, ko so jamo raziskovali.
Vasica Jakovica je kmetijsko naselje. Velika gospodarska poslopja dajejo videz, da se tod še splača kmetovati. Če bi bili malo bolj radovedni, bi skoraj pri vsaki hiši našli čoln, s katerim se ob velikih vodah, ko je Planinsko polje poplavljeno, prevažajo po opravkih.
Velja pa omeniti, da je podoben sprehod dobro narediti spomladi, saj je polje zanimivo tudi floristično, saj tu najdemo ilirski meček, močvirski svišč, sibirsko peruniko…. in mnogo vrst žuželk in ptičev, ki gospodarijo na polju.
Povabilo torej za raziskovanje Planinskega polja spomladi.
Zapisala. E. Brelih
Slike: Željko Jadanić, Sonja Zalar Bizjak
