»Pa kakšen listopad je to, saj kar naprej dežuje, že četrti vikend zapored?« smo se spraševali in gledali v jutranje nebo v torek, 22. novembra, ko smo se zbirali pred šolo.
Iz turobne in meglene Vrhnike smo se odpeljali proti Polhovem Gradcu. Vodnica Sonja je opisala pot in spraševali smo se, le kje je ta Mali vrh. Ali veste koliko vzpetin v Sloveniji nosi ime Mali vrh? Kar trideset.
V Polhovem Gradcu nas je pričakalo sooonce! Izstopili smo pri graščini, kjer nam je vodnica povedala nekaj o grofu Blagaju in o graščini. Zelo zanimivo je, da je bil Ursini Blagaj zelo priljubljen med kmeti, podpiral je razvoj naprednega kmetijstva, se ukvarjal z botaniko in se zavzemal za uradno rabo slovenščine. »To je bil gospod z rožo«, saj je zaslužen, da se je strokovna botanična javnost ukvarjala z igalko, blagajko ali blagajevim volčinom – blago dišečo, a strupeno cvetko.
Pot smo nadaljevali proti vasici Praproče in do Malega vrha (708 m), kjer so se odpirali čudoviti razgledi na okoliške vasice in cerkve. V ozadju smo prepoznali Grmado, Tošč, Črni Vrh nad Polh. Gradcem, Koreno… Nad Ljubljano pa je še vedno ležala siva megla. Za trenutek sem se vrnila nazaj v svoja otroška leta, saj sem v teh hribih in grapah preživljala težko mladost….
Na travnatem vrhu, obsijanem s soncem, smo se okrepčali in se spustili v Setnik k cerkvi sv. Martina. V bližini stoji nov čebelnjak z domišljeno poslikanimi panjskimi končnicami.
Spustili smo se do vasice Briše in se po dolini Male vode odpeljali zadovoljni in polni novih vtisov proti domu.
Ugotavljali smo, da ni treba nekam zelo daleč, saj tudi bližnje okolice ne poznamo prav dobro, ker je bil za marsikoga ta delček sosednje občine čista neznanka.
Zapis: Francka in Janko Plestenjak
Slike: Sonja Zalar Bizjak, Joža Miklavčič
