Vodnik Roman je zaradi deževne vremenske napovedi za cilj tokratnega pohoda Triglavk izbral Reško planino (925 m). Po vožnji po štajerski avtocesti smo se kmalu po izvozu za Šempeter v Savinjski dolini skozi nekaj manjših krajev pripeljali v Prebold, kjer smo ob pokopališču pustili osebna vozila in začeli s pohodom. Prve poselitve kraja segajo v srednji vek. Večji del občine obsega hribovit svet, primeren za pohodništvo in z razvitim kmečkim turizmom. Ob cesti iz Prebolda smo ob smerokazu za Malo reko zavili desno, kjer so nas planinske table že usmerjale proti Planinskemu domu pod Reško planino. Kar naenkrat smo se začeli vzpenjati strmo v hrib skozi gozd. Naš tokratni zvesti spremljevalec je bil Natalijin kuža Mars, ki je neumorno nosil svojo žogo in pogledoval s prošnjo, da mu jo kdo vrže. Ob poti smo občudovali cvetoče telohe, kasneje cele zaplate trobentic in druge pomladne rože. Ko smo se povzpeli višje na travnike, smo v daljavi zagledali osamljene gorske kmetije na strmih pobočjih na drugi strani. Nebo nad nami se je oblačilo in upali smo, da nas dež ne zmoči. Na vrhu Gradišča je bila starejša kmetija, kjer smo v hlevu zagledali belega konja, ki si je sigurno želel na prosto. Planinske table so kazale smer proti Golavi in Mrzlici. Lično urejene table ob poti so nas seznanjale s tukajšnjimi pticami, s krožno učno potjo Marija Reka in zanimivostmi o gozdnem robu. Prispeli smo do Planinskega doma pod Reško planino (664m), kjer smo se okrepčali z okusnimi jedmi. Glavnina skupine je pot nadaljevala s strmim vzponom skozi gozd na Reško planino, kjer so po grebenu opravili krožno pot in se vrnili nazaj v kočo, kjer nam je prijazna oskrbnica že drugič postregla z odličnim domačim čajem. Nad kočo je cerkev Marije Vnebovzete , z začetki iz konca 14. oz. začetka 15. stoletja, ob kateri je manjše pokopališče. Ob cesti proti Adijevem bivaku so še informativne table o drevesnih vrstah, geološki sestavi tal in travniških rastlinah. Ob vračanju po drugi poti smo si lahko ogledali tablo panoramske fotografije, na kateri so bili označeni vrhovi hribov, kot so Konjiške gore, Boča, Donačke gore ter krajev Arje vasi in Celja. V Prebold smo se vračali preko hriba Žvajga z najvišjim vrhom na 626 metrih, kjer smo na klopcah sredi gozda malo posedeli. Do našega izhodišča smo se vrnili skozi naselje hiš z lepo urejeno okolico.
Res smo imeli srečo, da je močno deževalo v okoliških krajih, a mi smo ostali suhi.
Prijetno utrujeni in zadovoljni smo se z osebnimi vozili odpeljali proti Vrhniki.
Zapisala: Triglavka Jana
