V ponedeljek zjutraj, bil je lep, a ne prevroč dan, smo se zapeljali do parkirišča na Golteh in si najprej ogledali zanimiv Alpski vrt, ki je sicer zdaj bolj reven, kar se cvetja tiče, vendar so nas urejenost in krasni razgledi po Savinjski dolini tja do Kuma še kako navdušili.
Nato smo si ogledali nekatere kraške pojave, vključno z jamo Ledenico na poti proti najvišjemu vrhu Mozirskih planin Boskovcu (1587 m), od koder smo občudovali Velenjsko kotlino, Paški Kozjak, Pohorje, s stolpa pa tudi Ojstrico in bližnje gore.
Vrnili smo se na planino Iste in se razgledali proti Smrekovškemu pogorju, kamor smo bili namenjeni. Pozdravljale so nas Uršlja gora, Peca in v ozadju Raduha.
Pot se je spustila proti prevalu Kal strmo navzdol. Za ponovni vzpon smo si nabrali nekaj moči, nato pa zagrizli v strmi breg. Gozdna tla so nakazovala, da bi lahko presenetil kak jurček, zato smo pozabili, da je klanec hud. Ko se je pot poravnala, se je zaslišalo:
»Jurček, joj, kako je lep!« Pa spet in spet.
»Za gobovo juho za 20 pohodnikov jih bomo pa nabrali!« smo se pogovarjali, a iz te moke ni bilo kruha, ker Fika ne kuha gob!
V koči na Smrekovcu smo se prijetno pozabavali, k čemur je prispeval tudi oskrbnik Fika s svojo vrtavko, zapeli in se nasmejali, pa tudi odpočili za naslednji dan
Zjutraj smo zastavili korak po travi, ki ji pravimo volkovje, se povzpeli na Smrekovec in nabirali borovnice ter brusnice. Tu so ostanki vulkanskih kamnin, sicer je pa celotno Smrekovško pogorje vulkansko.
Nato smo se povzpeli na Krnes in se razgledali proti Koroški in nadaljevali do najvišjega Komna (1695 m), kjer je kar nekaj nabiralcev pridno iskalo brusnice. Tudi mi smo se jih najedli.
Takrat so se začeli poditi kar preteči oblaki, ki so nakazovali možnost nevihte, zato smo jo hitro mahnili navzdol po zelo razdrapani in od vode uničeni poti proti Travniku (1637 m).
Tam sta nas čakali zelo prijazni dežurni planinki Cica in njena sestra. Takoj smo dobili zdravila za prepoteno telo, tekočino, ki dobro odžeja in poživljajočo kavico, da ne omenjam prijaznih besed in vedrih nasmeškov. Počutili smo se, kot da smo v neki pravljični deželi ob pravljični kočici na obsežni ravnici! Nekateri so si zaželeli kar ostati in prenočiti.
Toda red je red in spustili smo se po poti na Suho rampo, parkirišče, kjer nas je že čakal naš zvesti in vedno nasmejani Ivan z avtobusom. Andrej je razrezal še zadnje lubenice, ki jih je prinesel na avtobus, da smo se odžejali. Po lepi panoramski cesti smo se odpeljali v Ljubno in proti domu.
Zapis: Elica Brelih Foto: Vlado Nikolić
