Za torkovo jutro, 11. decembra, naj zapišem najprej nekaj verzov iz Medveškove pesmi Mraz:
»Mraz, ki reže do kosti,
ki dihati ne da in te duši.
Ivje, bel, kot čipke lep okras.
Sneg, ki kakor sladkor škriplje pod podplati…«
Vse to je bilo tudi na naš dan pohoda, a nihče se ni ustrašil. Zaviti v šale in kape smo se spraševali, če smo pravi, ko smo čakali avtobus, ki nas je nato prepeljal skozi barjanski vasici Sinja Gorica, Blatna Brezovica v Bevke.
V Bevkah smo najprej popili topel čaj, obudili spomin na Janeza Jalna, ki je svoja zadnja leta služboval na Barju in v prostem času proučeval zgodovino koliščarjev. Tudi v bližini Blatne Brezovice so arheologi odkrili kolišča in znamenit drevak.
Ob pogledu na bevški kozolec smo se spomnili na vihar leta 1986, ki je porušil kar 23 kozolcev in se prebijali skozi meglo.
Zavili smo proti rezervatu Mali plac in nekje v daljavi proti vzhodu se je že slutilo sonce.
Barje je spokojno pod snežno odejo, le mi smo ta mir nekoliko kalili, saj smo izza belih čipkastih grmov pregnali srne, ki so v elegantnih skokih premagovale umetno skopane jarke za odvodnjavanje.
V začetku prvi niti slutili niso, kje so zadnji, saj nas je bilo 35, po eni uri hoje pa se je že videlo polovico kolone, saj se je megla vztrajno, a počasi umikala prodirajočemu soncu.
Bližali smo se Drenovem Griču in na električnih žicah nas je presenetila velika kolonija ptic.
Ko smo prečkali glavno cesto, smo se razveselili ozke zgažene potke po trasi stare železnice, ki je včasih vozila na Vrhniko. Posijalo je tudi sonce in srebrni snežni kristalčki so migljali pred nami. Kakšno razkošje!
Šale smo pospravili v nahrbtnike, rokavice v žepe in občudovali snežno belino do Vrhnike, ko smo se zadovoljni in srečni razšli v pričakovanju naslednjega pohoda.
Zapis: Elica Brelih
Foto: Joža Miklavčič, Sonja Zalar Bizjak
