Sončki smo si za zadnje druženje pred poletjem, ko dva meseca nimamo skupnih pohodov, izbrali Koroško in vzpon na njeno najvišjo goro Peco. Zamikalo nas je tudi podzemlje te gore in odločili smo se še za obisk nekdanjega rudnika svinca in cinka, katerega rovi prepredajo notranjost Pece.
Šestnajst Sončkov se nas je 29. junija zbralo ob sedmih zjutraj pred šolo Ivana Cankarja skupaj z Zimzelenčki, ki so odhajali na zaključen polletni izlet. Pomahali smo si v slovo in že je naš kombi krenil proti Koroški in njenim goram, ki jih zaradi oddaljenosti bolj malo poznamo.
Že dopoldan je bilo vroče in kar z olajšanjem smo si v Mežici nadeli jopiče in svetilke in se zbasali v tesne vagončke rudarskega vlakca. Zdelo se nam je, da drvimo po predorih, tako je premetavalo in ropotalo, potem pa smo zvedeli, da je vlak vozil le 10 km na uro. Sprejel nas je hlad 10 stopinj in vodnik, ki nas je popeljal po rovih in prostorih dveh obzorjih. Ob razstavljenih eksponatih smo spoznali mukotrpno življenje koroških rudarjev, ki so od leta 1665 do zaprtja rudnika izkopali 800 kilometrov rovov. Po vrnitvi na svetlobo smo si ogledali še rudniški muzej z zbirko mineralov in prikaz življenja rudarjev.
Na poti proti Podpeci smo se ustavili v Žerjavu zaradi pogleda na tako imenovano Dolino smrti, v katero se počasi vrača življenje. V stoletjih predelave svinčeve in cinkove rude je žveplov dioksid uničil gozd na pobočjih nad topilnico in ostalo je golo skalovje. Gozda še dolgo ne bo, pobočja pa že porašča trava.
Naslednji postanek je bil namenjen ogledu mogočne koroške kmetije Mihev, ki se ji obetajo spremembe namembnosti, saj potekajo prenovitvena dela v stanovanjski stavbi. Sklop kmetije in lesenih gospodarskih poslopij, ki jo obkrožajo, je vreden ogleda zaradi etnoloških značilnosti gradnje in opreme.
Sonce se je upiralo v pobočje Pece, naš kombi pa je vztrajno nabiral višinske metre. Zapeljal nas je do konca gozdne ceste do parkirišča Jakobe, od koder nismo imeli več daleč do Doma na Peci. Spotoma smo si ogledali mogočno smreko, ki so jo viharji lomili, vendar ne zlomili in z desetimi vrhovi in štiri metri obsega kljubuje vsem neprijaznim silam narave.
Pri Domu na Peci nas je obdal prijeten vonj po bograč golažu, ki ga je za nas kuhal oskrbnik. Čas do večerje smo zapolnili z obiskom votline, kjer spi Kralj Matjaž in se povzpeli na Malo Peco nad planinskim domom.
Večer nam je minil v klepetu in ogledu nogometne tekme, zjutraj pa smo že ob pol sedmih krenili proti vrhu. Gozd se je kmalu umaknil ruševju, ta pa alpskim tratam na grebenu in kmalu smo stali na Kordeževi glavi, na 2125 metrov visokem najvišjem vrhu Pece. Razgled je bil slabši kot prejšnji dan, pogledi so segli komaj do bližnjih Kamniško-Savinjskih Alp. Poletna sopara do nas ni segla, veter na grebenu nas je celo hladil. Pogled smo usmerili vzdolž grebena Pece proti Bistriški špici, vrhu na avstrijski strani, ki je bil naš drugi cilj. Poslovili smo se od našega šoferja Lovrota, ki se je z nami povzpel na vrh, in nadaljevali pot.
Steza po grebenu nas je vodila najprej na Knipsovo sedlo, pa spet navzgor na Končnikov vrh (2109 m). Malo pod vrhom smo videli vhod v najvišji rov, kjer so rudarili na 2060 metrih višine. Ves greben je bil kot cvetoč vrt, kjer so nevidne roke zasejale alpsko cvetje vseh barv. Še najbolj veseli smo bili kamniške murke, endemita Kamniško-Savinjskih Alp. Kar prehitro je minilo grebensko prečenje Pece in po počitku na Bistriški špici smo se odpravili navzdol v dolino Koprivne. Skozi ruševje in po strmih gozdnatih pobočjih smo se spustili na Planino Luža, kjer smo si v senci privoščili počitek. Na naše veliko presenečenje se je po kolovozni poti počasi pripeljal avto avstrijske policije. »Le kaj dela tu?« smo se spraševali.
Kmalu smo prečkali državno mejo in obudili smo spomine, kako je bilo takrat, ko so mejo še čuvali graničarji JLA. Naš končni cilj je bila kmetija Kumer, ena naših najvišje ležečih kmetij, kjer nas je čakal kombi. Med vračanjem domov smo izpod Olševe še uživali v pogledih na Raduho in Savinjske Alpe in se preko Črnivca spustili v Kamnik. Kako vroč je bil ta dan, smo začutili, ko smo na Vrhniki zapustili klimatizirano notranjost našega kombija. S čudovito turo po Peci smo zadovoljni zaključili letošnjega pol leta druženja na pohodih po slovenskih gorah.
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Tatjana Rodošek
Zemljevid: Srečo Kenk
