Vremenarji so že ves prejšnji teden napovedovali sneg med 800 in 1100 metri. V našem planu za ta torek je bila Slemenova špica (1911 m) z Vršiča (1611 m) s sestopom čez Grlo v dolino Tamar. Žal se vremenarji niso zmotili – že v soboto je bil Vršič dostopen le s snežnimi verigami, mi pa bi morali še 300 m višje.
Odločitev za drugo destinacijo je bila pravilna. Nerealizirana tura z dne 16.03.2010 po Posavskem hribovju – Murovici in Ciclju, je bila kot naročena. Višine okrog 800 m, vidljivost z grebena zaradi drevja ne najboljša, zato tudi oblačnost nebi bila moteča.
Z Vrhnike smo se odpeljali proti Dobu pri Domžalah, se usmerili proti Gorjušam in naprej do Sv. Trojice. Da bi si prihranili »korakanje« po cesti, nas je avtobus zapeljal do konca asfaltne ceste.
Naša vodnica Sonja, biologinja in dolgoletna članica Prirodoslovnega društva, nas je seznanila z geološkimi značilnostmi Posavskega hribovja in pojavljanjem divje vinske trte na prisojnih pobočjih grebena.
Med pohodom smo občudovali, namesto cvetja, v jesenske barve odeto drevje. Iz oblik listov smo ugotavljali razlike med posameznimi drevesi, spoznali smo praprot sladko koreninico in se prepričali o upravičenosti imena praprotnica. Gob črnih trobent se nihče ne bi dotaknil brez Sonjinega zagotovila, da so užitne. Tako pa jih bo kar nekaj pohodnikov posušilo za začimbo.
Vzpon proti Murovici (743 m) ni bil prenaporen, vendar smo se kljub temu ustavili pri vpisni knjigi, si oddahnili, se okrepčali in pozvonili na mali in veliki zvonček za srečo. Nadaljevali smo po poraščenem grebenu, se spustili na sedlo pri kmetiji Buven in krenili naprej po grebenu Ciclja (836 m). V naselju Vrh Sv. Miklavža nas je na turistični kmetiji »Pri Mežnarjevih« že čakala zelo dobra obara z žganci in kvašeni flancati.
Cerkev Sv. Miklavža, zgrajeno v 2. polovici 15. stoletja, smo si ogledali le od zunaj. Sledil je strm spust do Velike vasi, od koder smo po cesti odšli do Zagorice, kjer smo bili dogovorjeni za ogled rojstne hiše barona Jurija Vege (1754-1802). Jurija Vego najbolje poznamo kot matematika, po njegovih logaritemskih tablicah. Bil je tudi znanstvenik, izumitelj in topniški častnik, ki je veliko pripomogel k razvoju balistike. Žal je mnogo prezgodaj skrivnostno končal v Donavi nedaleč od Dunaja – s pomočjo tistih, ki so mu znanstvene uspehe zavidali.
Na Vrhniko smo se vrnili zadovoljni, saj tega dela Slovenije nismo poznali. Ajdovska deklica na Vršiču pa nas bo počakala do naslednjega leta.
Besedilo in fotografije: Sonja Repnik Zemljevid: Srečo Kenk
