V prelepem sončnem jutru smo se odpeljali proti Beli krajini na kraško učno pot od Lebice do Krupe. Že vožnja do Semiča je bila zanimiva, saj smo se ob reki Krki najprej peljali skozi Žužemberk z ostanki mogočnega gradu, skozi Dvor, kjer je v 19. stoletju delovala livarna za železne izdelke, ter Sotesko, ko cesta pelje tik ob ostankih gradu, požganega v drugi svetovni vojni. Ob pogledu na Hudičev turn – nekdaj vrtni paviljon z »dvomljivim slovesom«, smo zavili iz doline Krke v smer Črmošnjiške prelomnice na takoimenovano »partizansko magistralo«. Vodnica Sonja nas je opozorila na več obrhov, površinskih izvirov kraške Radeščice. Naselja so tu redkeje posejana, smo pa sem ter tja videli tudi kakšen ostanek vasi nekdanjih kočevarskih Nemcev in ob cesti muzej na temo njihovega življenja na tem ozemlju.
Po dobri uri in pol vožnje se nam je odprl pogled na Belo krajino. V bližini Semiča smo pričeli s hojo po učni poti, ki vključuje značilnosti kraškega sveta in vodi po kolovozih in stezah po kraškem ravniku. Mimo cerkve sv. Mihaela in kužnega znamenja smo se najprej namenili do nasada plodonosnih dreves in grmov ter kraške jame Malikovec. Od tam smo krenili v zelo široko in globoko vrtačo Vodenica, kjer so domačini že davno ogradili vodni izvir, kar je tudi sicer bilo v navadi, saj so na teh kraških tleh vodni viri redkost. Na žalost pa je nekdanja tovarna kondenzatorjev v Semiču povzročila nepopravljivo onesnaženje kraških vrtač s polikloriranimi bifenili (PCB), ki so se pojavili tudi v vodi izvira Krupe, ki je bil močno onesnažen, prav tako so bile prizadete rastline, živali in ljudje v okolici. Izvir Krupe sredi kraškega ravnika Bele krajine pod mogočno 30 m kamnito steno je prava atrakcija, zato ni čudno, da ga obišče veliko ljudi. Na poti do tja smo pri Stranski vasi videli še udornico – koliševko Medvednico, globoko in široko udorno vrtačo, ki je nastala z rušenjem stropa nekdanje podzemne jame. Od izvira Krupe nas je nadalje pot vodila prek majavega visečega mostu čez reko do razgledne točke nad njo, kjer smo si ogledali maketo rečne struge Krupe skozi okoli 2,5 km dolgo zatrepno dolino do izliva v Lahinjo. Precejšen del te poti ob prelepi soteski smo naredili tudi mi. Ustavili smo se še ob kraški jami Judovska hiša, naseljeni že v paleolitiku. Tu smo obrnili krožno nazaj v smeri proti izviru, kjer nas je čakal avtobus.
Kot posebnost našega tokratnega pohoda velja omeniti srečanje z domačinom Stankom. V njihovi zidanici so partizani med drugo svetovno vojno zgradili bunker za morebitne potrebe konspiracije, če bi osvobojeno ozemlje po kapitulaciji Italije zasedli Nemci. Eden od treh graditeljev bunkerja je bil tudi tast naše vodnice. Prek te naveze so se vzpostavile prijateljske vezi, ki trajajo še danes.
Besedilo: Tatjana Krašovec GPS zapis: Srečko Kenk
Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak
