Vreme nam je že drugič spremenilo naš načrtovani pohod na Struško. Odpravili smo se raziskovat Ušesa Istre.
Ustavili smo se v Movražu, majhni istrski vasici na obrobju Movraške vale. Vale v Istri imenujejo podolgovate doline oz. kotanje, ki jih obrobljajo zaobljeni planotasti griči. Pred informacijsko tablo nas je Sonja Z.B. seznanila z geološko zgradbo Kraškega roba, na zemljevidu pa smo si ogledali traso poti, po kateri bomo hodili.
Skozi redek gozd smo se povzpeli na vrh pobočja, kjer nas je na travnikih in pašnikih pričakala burja. S palicami smo lovili ravnotežje, vetrovke pa so nas ščitile pred burjo, ki nam je spremenila frizure. Pogled nam je že obkrožil Movraško valo in zagledali smo naš cilj na nasprotnem grebenu, cerkvico Sv. Kvirika.
Na poti čez pašnike smo se srečali s čredo lepo vzgojenih govedi, ki so se »brez besed« umaknile s poti, ko smo se ji približali. V kraški jami Tri učke smo v zavetju malicali, potem pa se začeli spuščati proti vasici Dvori. Ustavili smo se pri škavnicah, vdolbinah v skalah, ki nastanejo na apnenčastih kamninah, kjer voda ne more odtekati. Na Krasu so zelo dobrodošle, saj vode za živali vedno primanjkuje.
Po prečkanju opuščene ceste smo bili v nekaj minutah pri naravnem most, od koder smo že občudovali veličastne spodmole Kraškega roba. Šele sedaj smo v celoti doumeli, kaj nam je razlagala Sonja pred informacijsko tablo v Movražu – res, pravo čudo narave. Spodmole imenujejo zaradi oblike in zaradi akustičnosti Ušesa Istre.
Med rujem smo se po grebenski stezi povzpeli nad stene, nadaljevali mimo 359 m visokega Velega Badina in bunkerja – jame v steni, do cerkvice Sv. Kvirika.
Sledil je samo še spust po asfaltu v Sočergo, kjer nas je v gostilni Sočerga pričakal g. Milan in nam postregel z odlično istrsko mineštro s pršutom in klobaso ter s še toplim, doma pečenim kruhom. Zraven se je prilegla odlična kapljica iz bližnjega vinograda.
Besedilo: Sonja Repnik
Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Viktor Repnik
Zemljevid: Srečko Kenk
