Nadležna jesenska megla se je naselila v Ljubljansko kotlino in zato je prav, da si pohodniki iščejo poti nad njo.
Tudi Zimzeleni smo se odločili, da poiščemo napovedano sonce nad 500 metri nekje blizu, v Ljubljanski kotlini.
To je Pugled od Malega preko Velikega Lipoglava! Prav smo izbrali! Že ob vznožju arheološko zanimive Magdalenske gore je izza sive meglene koprene sramežljivo kukalo sonce. Pri tabli Mali Lipoglav pa se je razgibana dolenjska pokrajina pokazala vsa ožarjena s soncem. Na obraze se je naselil nasmeh in v misli radost in veselje.
Ko smo se ob prijetnem kramljanju bližali Velikemu Lipoglavu, nas je opazila velika čreda razposajenih konj in začeli so poskakovati s pobočja, kjer so se pasli, hrzati in rezgetati, vse do električnega pastirja. Verjetno so se nas razveselili in nas na tak način pozdravljali. Kmalu za tem smo se morali ustaviti pri hiši, kjer je dolg nasad ali del žive meje dokaj visokih navadnih bodik. Nekaj nenavadnega, saj je bodika avtohtona le na delu Vipavske doline, kjer se pojavlja flišna kamnina in ob Kolpi. Ampak tu se je udomačila, saj so nekatera drevesa že nekaj metrov visoka, veje bogato obrasle s zimzelenimi usnjatimi listi, ki se končujejo z ostrimi bodicami. Posebne pozornosti pa so bila deležna tista drevesa, ki so kot božična drevca okrašena z drobnimi rdečimi jagodami, ki pa so strupene, a zimska hrana za ptice. Kaj vse ponuja jesenska narava! Nekdo pa je pripomnil: »To pa je varovalna ograja, skozi katero ne pride nobena žival pa tudi človek ne!«
Kmalu smo zapustili široko cesto in se usmerili po gozdni cesti, posuti z odpadlim mnogobarvnim listjem v bukov gozd. Mnogokje so nas presenetile številne glive, kar v kolonijah, ki izkoriščajo vlažna tla, trhleča drevesa in jesensko toploto, da se razvijejo nadzemni deli. Pogledovali smo za tistimi, ki jih poznamo in nabiramo, a žal so se vse skrile pod bukovo listje, če jih že niso živali pospravile za zimske zaloge.
Bolj ko smo se vzpenjali, bolj smo občutili jesensko sapico, ki pa je na vrhu pri spomeniku prav močno vlekla. Toda to nas ni ustavilo, da se ne bi spomnili pesmi Tam na Pugled gori in jo zapeli. Posvetili smo jo spominu vsem padlim na tem območju. Vodnica Sonja je povzela zgodovinske dogodke in umaknili smo se z vrha.
Ker je vrh poraščen in ker je nad Sostrim ležala še vedno megla, niso bili razgledi prav nič vabljivi, a zadovoljni smo se po krožni potki ustavili še pri drugem spomeniku, ki obeležuje dogodke iz druge svetovne vojne.
Nekdo od pohodnikov pa se je zagledal v visoke bukove krošnje in dejal:»Tako vitke in visoke bukve pa ne rastejo v naši okolici.«
Iz vasi Veliki Lipoglav smo za povratek izbrali pot preko kotanjastih travnikov, kjer se je še zadrževala srebrna rosa.
Polni energije, dobre volje in zadovoljni smo se še kake pol urice zadržali na s soncem obsijanem parkirišču, nato pa smo se ob iznajdljivosti voznika Miha brez zastojev vrnili na Vrhniko, bogatejši tudi za ponovno prijateljsko druženje.
Zapisala: Elica Brelih
Slike: Željko J.
