To je gora nad Postojnsko kotlino in Pivškim podoljem, znana po spomladanskem planinskem cvetju in še posebej po ljudskem izročilu o Martinu Krpanu. Nanjo se lahko povzpnemo iz različnih smeri, mi pa smo izbrali tisto iz Trnja. Gora se nam je pokazala kot velikanska senena kopica, ljudsko ime za to je lonica. Zato so gori dali ime Lonica (1124 m). Ko pa so na sosednjem vrhu ponovno zgradili cerkvico, rečejo vsi le Sv. trojica (11o6 m).
V dolini Vlačno naj bi bila nekoč vasica Vašče, Krpanova vas izpod Sv.tTrojice? Tu naj bi domoval silni, pretkani in šegavi možak, Martin Krpan po imenu, ki je tovoril angleško sol (kontrabant! ) in zabaval ljudi, tudi samo presvitlo cesarost, ki se je ni prav nič ustrašil. V urbarjih je bila omenjena že leta 1498. Danes o vasi ni več sledov, mogoče le kakšna sled zaraščene opustele njive.
Tudi cerkvica na vrhu je že nekoč stala, celo Valvasor je pisal o njej. Toda zgodovina govori, da je bila požgana zaradi nečednosti, ki jih je »mladina« počela, v resnici pa se ni niti cerkovniku niti duhovniku dalo vsak teden na goro…
Najzanimivejši je pogled z vrha na Pivško podolje, ki leži pod Sv. trojico kot velikanska prevotljena skleda.
Pivško podolje ali krajše Pivka je pokrajina ob reki Pivki, beseda pivka pa je sinonim za požiralnike.
Ob visokih vodah se pojavljajo številne poplavne površine, ki jih domačini imenujejo luže, če so manjše, velika pa jezera.
Z vrha Sv. trojice smo krasno opazovali Palško in Petelinjsko jezero kot največji v vsej veličini. Sicer pa ob velikih vodah na teh uravnavah nastane kar 17 jezer! Voda bruha iz bruhalnikov, ki kasneje postanejo požiralniki. To pa niso stalna jezera, najbolj obstojno je Petelinjsko, v katerem lahko ostane voda tudi do pol leta.
Ko smo se nagledali jezer, smo se ozrli tudi na hribe, ki obdajajo Zgornjo Pivko: Snežniško, Vremščica, Nanos, Javorniki, morda celo tja do morja seže kdaj pogled!
Šele takrat smo občutili tudi, da smo na kraškem svetu, saj je brila prava burja. Za želodce smo poskrbeli v zavetju stoletnih skrivenčenih bukev.
Ker je to območje po Rapalski pogodbi pripadlo Italiji, se je tu skoncentriralo mnogo italijanske vojske, ki je gradila obrambni zid Valla Alpina ali Alpski zid, na jugoslovanski strani pa je nastajala Rupnikova linija. Toda nobena linija ni bila nikoli uporabljena!.
Italijani so takrat celo iz vasi Jurišče, Palčje, Trnje in Žeje izselili prebivalstvo, da so lahko bunkerje obdajali z bodečo žico in kopali rove ter gradili mulatiere. Tudi mi smo sledili takim potem.
Danes se po teh prostranstvih gibljemo svobodno in sproščeno, ker nas ne ovirajo table »Gibanje omejeno, vojaško območje«.
Za posladek smo se vračali po stari cesti, da smo lahko opazovali nadaljevanje reke Pivke, ki se na Planinskem polju kot Unica razliva od roba do roba vse do Grčarevca, kjer ponika in pride na dan spet v številnih izvirih kot Ljubljanica, kar smo opazovali na prejšnjem pohodu. Če še kdo ni videl zalitega celotnega Planinskega polja, naj si to ogleda zdaj! Vsakomur bo tudi takoj jasno, zakaj so vse hiše na hribčkih!
V domove in v nas same smo akumulirali mnogo sonca, dobre volje in zadovoljstva, ki smo ga zaželeli tudi naši Barbari ob osebnem prazniku.
Zapis: Elica Brelih Foto: Joža Miklavčič
