»Zimzelenčki si zbirajo same čudne poti, z zanimivimi imeni,« boste rekli, zato najprej, kje je to.
Pokrajina od Postojne dalje proti jugu vse do Šembij imenujemo Zgornja Pivka ali kar Pivško.
Pivško je izredno zanimivo območje, saj je polno različnih znamenitosti. Reka Pivka je že taka, potem Pivška jezera, ki jih je ob največjih nalivih kar 17, seveda pa je to izredno zgodovinsko bogato ozemlje.
Po Pivškem so tekle meje že med Iliri in Rimljani, med obema rimskima cesarstvoma in Rapalska meja. Izkopanine in najdbe pa kažejo, da je bil človek tu prisoten že pred 100 000 leti (neandertalec, prazgodovinska gradišča…).
Vse to in še marsikaj nas je napeljalo, da smo se odpravili na krasen sončen dan s Pivke na Primož (718 m), ki je dobil ime po cerkvici, ki je nekoč stala prav na vrhu.
Z velikim zanimanjem smo si ogledali dobro ohranjene utrdbe Alpskega zidu (Valla alpina), ki jih je gradila Kraljevina Italija med obema svetovnima vojnama. To je bil velikanski finančni in organizacijski zalogaj (vodni rezervoarji, prezračevalne naprave, razsvetljava, skladišča, bivalni prostori, utrdba s fotofoniko…), kot protiutež Rupnikovi liniji, ki jo je gradila Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev…Še dobro, da nobena linija ni nikoli služila svojemu namenu!
S Primoža smo opazovali naslednji greben, greben Šilen tabora, na katerega so v svoje utrdbe pošiljali sporočila in tja smo bili namenjeni.
Greben Šilen tabora (tudi vasica nosi enako ime, samo piše se skupaj Šilentabor), je eden naših najznačilnejših narivov s položnim pobočjem na vzhodni, pivški strani in strmimi, prepadnimi stenami na zahodni košanski strani. Narivanje je posebna oblika premeščanja kamnin ob tektonskih premikih, pri katerih pridejo starejše kamnine na vrh, mlajše pa so spodaj.
Poiskali smo ostanke mogočnega gradu Raunachov, kjer je imelo v času turških vpadov kar 13 bližnjih vasi v 50 kaščah pravico skrivati stvari pred Turki.
Uživali smo v razgledih na Snežniško pogorje, pa zadnje čase razvpito Volovjo reber, Pivško kotlino in seveda v prepade globoko spodaj, kjer sta vasici Šmihel in Narin.
»V Narin se bomo spustili, toda kje in kako?« so spraševali pohodniki, polni lepih vtisov.
»Še nekaj časa bomo hodili po grebenu, da se bomo nagledali zasneženega in od sonca obsijanega Snežnika, ki je bil prav blizu…in dobili občutek grebena…«
Mimo cerkvice sv. Martina, bogate s freskami iz 15. stoletja, smo nadaljevali proti Gradišču, a jo kmalu ubrali na zahodno stran grebena proti Narinu.
Še prej se nam je zasvetil ohranjen stolp gradu Kalc, v katerem je ustvarjal Miroslav Vilhar, tudi tiste ponarodele Po jezeru bliz Triglava, Zagorski zvonovi, Lipa zelenela je…
Narin je idilična vasica s prijaznimi ljudmi. Tudi Andrejevi so nas že čakali. To je turistična kmetija s pridihom po ohranjanju tradicije.
Ker je bil pust, smo kmalu imeli v sobi čarovnico, ptička, navihano rdečelasko, srednjeveškega urejevalca prometa, rdečih noskov, fatimo in navihanega zelo starega frajerja, ki je pri svojih več kot 80 še kar osvajal in osvajal vse po vrsti… Do solz smo se nasmejali in se zabavali , tudi ob veliki dozi različnega peciva, ki ga je pripravila gospodinja.
»Nekaj za pusta, nekaj za osmi marec, pa še za mučenike,« je razložila prijazno. Pohodniki so dobili nalogo, da razdelijo tudi skromna darilca in čestitajo za dan žena.
Da pa ne bi bili pohodniki prikrajšani, so maškare podelile darilca tudi njim.
Z velikim veseljem pa je prevzela bogat spomladanski šopek iz domačih lazov organizatorka pohodov. Hvala za krasno idejo in realizacijo.
Še obvezna kavica in odhod proti domu.
»Čudnega«, a poučnega, nadvse zabavnega in pohodniškega torka zlepa ne bomo pozabili.
Zapis: E: BrelihFoto: J. Miklavčič
