V Čičarijo bi morali že pred enim mesecem, vendar nam je takrat dež pohod preprečil. Tokrat je bila vremenska napoved malce boljša, s seboj pa smo kljub temu vzeli dežnike, pelerine in nepremočljive zaščitne »srajčke« za nahrbtnike, z željo, da pridemo do cilja suhi.
S primorske avtoceste smo v Kozini zavili proti Reki, se v Obrovu usmerili proti vasi Golac in izstopili na 760 m visokem prelazu Velika vrata. Siv dan nam je že takoj po izstopu iz avtobusa polepšala Bernardina popotnica – ocvirkova potica in krhki flancati, ki so se kar stopili v ustih. V torek to niso bile edine dobrote, z njimi so nas kasneje razvajali naši slavljenci: Ivanka, Nada, Vera in Srečo.
Čičarija je kraški svet, ki je delno poraščen s travo in grmičevjem, predvsem brinjem in posut s kamni iz apnenca (Mala Pleševica, Žabnik ali Ostrič). Na Razsušici ali Glavočarki do vrha sega bukov gozd, na razgledniku Medvižica pa iznad bukovega gozda štrli le mogočen skalnati vrh. Čeprav je tukaj veliko padavin, zaradi kraške sestave tal, hitro poniknejo, zato je vode vedno primanjkovalo in še danes v nekaterih hišah uporabljajo kapnico. Pokrajina je ena najskromnejših v Sloveniji. Čiči so se preživljali predvsem s pridelavo krompirja in fižola, s prodajo oglja, apna in brinjevca ter z ovčerejo. Delo so že od nekdaj iskali od Reke do Pule in do Trsta. Danes je precej hiš zapuščenih, čiške vasi pa imajo čedalje manj prebivalcev.
Po stezi proti Mali Pleševici smo šli mimo opuščenega vodovoda, zgrajenega v času, ko so tukaj gospodarili Italijani. Na Razsušici (1083 m), najvišjem vrhu Čičarije – po njej poteka meja s Hrvaško, je vpisna knjiga in manjši betonski steber, ki spominja na v I. svetovni vojni strmoglavljeno avstrijsko letalo, ki je prevažalo pošto iz Pule na Dunaj. Z zadnjega vrha, Žabnika, kjer nas je pošteno prepihalo, smo se spustili v zaselek Zagrad, kjer nas je čakal avtobus.
Avtobus nas je zapeljal do turistične kmetije »Pri Cepčovih« v Golac na golaž in njoke po taščinem receptu. Ker Sončki nismo uspeli vseh odličnih sladic pospraviti med pohodom, smo se z njimi posladkali še pred odhodom domov. Čeprav dan ni bil idealen za pohod, bilo je malo dežja, nekaj vetra, razgleda pa sploh ni bilo, smo se veseli, ker smo spoznali še delček naše lepe pokrajine, prešerne volje vrnili na Vrhniko.
Besedilo: Sonja Repnik
Fotografije: Viktor Repnik in Danica Kos
Zemljevid: Srečo Kenk
