So kraji, ki neustavljivo vabijo k obisku in zgodilo se je, da sta kar dve skupini vrhniških planincev v toku treh dni obiskali jamo Divje babe v pobočju Šebreljske planote.
Divje babe so širši javnosti postale znane po letu 1995, ko je bila v jami odkrita koščena piščal. Danes velja v svetu za najstarejše glasbilo. Pred 45 000 leti jo je izdelal neandertalec, ki je v jami občasno iskal zavetje in si je ob ognjišču, kjer je bila najdena, krajšal čas s piskanjem nanjo. Poleg piščalke je bilo v starejših usedlinah jamskega dna najdenega tudi precej kamnitega orodja neandertalcev, v mlajših plasteh pa sodobnejših kromanjoncev, naših prednikov. Jama je bila v času ledene dobe prezimovališče in kotišče jamskih medvedov, kar dokazuje veliko število najdenih kosti in zob.
V soboto se je iz Reke, naselja ob Idrijci na Šebreljsko planoto odpravila skupina planincev pod vodstvom Romana Novaka, v torek so jim po isti poti sledili Sončki. Pobočja pod robom planote so strma, steza se na ozkem grebenu pridruži vojaški poti iz prve vojne, drzno speljani pod skalovjem nad grapo Sevnice. Kdor ni poznal idrijsko-cerkljanskega sveta je bil nemalo presenečen, ko smo na vrhu pobočja nad temačno grapo stopili v drug svet, na s soncem obsijano Šebreljsko planoto. Na njenem severnem robu, visoko nad doline Idrijce, stoji cerkev Sv. Ivana. Tod je čudovit razgled na Kojco, Porezen in Spodnje Bohinjske gore. V torek zjutraj so bili vrhovi sveže zasneženi, zrak pa prijetno svež.
Divje babe ležijo v pobočju pod cerkvijo, do koder vodi strma, vendar dobro zavarovana pot. Obe skupini je na ogled jame popeljal domačin Štefan Lapajne, ki zna povedati veliko zanimivega. Med ogledom jame smo se čudili, koliko je še neodkopanega grušča iz katerega so štrlele fosilne kosti živali. V pobočju sta pravzaprav dve jami, nižje ležeča Divje babe 1, kjer je bila najdena piščal in višje ležeča jama Divje babe 2, ki smo jo tudi obiskali.
Obisk znamenitega arheološkega nahajališča je bil skupen obema skupinama planincev, potem pa smo ubrali vsak svojo pot. Roman je popeljal svojo skupino skozi vas Šebrelje v dolino Sevnice in na Jagršče, od tam pa v Stražo v dolini Idrijce. Sončki smo šli na jug. Avtobus nas je zapeljal do lovskega doma, od koder smo nadaljevali peš. Prečkali smo Jerebovo grapo in se mimo kmetije v Dolini povzpeli na greben in po vrhu nadaljevali do najvišjega dela planote, na travnat 1079 metrov visok Vrhovec. Tu smo uživali v razgledu na vse strani, dokler nas mrzel vzhodnik ni pregnal z vrha. Čakal nas je le še spust na Oblakov vrh, sedlo med dolinama Kanomlje in Hotenje, kamor je po nas prišel avtobus.
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Sonja Repnik in Jože Rus
Zemljevida: Srečko Kenk
