Tudi vreme nam je pomagalo pri izvedbi pohoda, čeprav smo ob kavici v Ajdovščini opazovali nevihto v Italiji. Do začetka pohodne poti smo se odpeljali v Dolenje.
Organiziran pohod «Po Vertovčevih poteh« je vsako leto, prvo nedeljo po Martinu, v čast Matiji Vertovcu, duhovniku, poljudnoznanstvenemu piscu in učitelju vipavskih vinogradnikov. Poleg verske vzgoje preprostih ljudi je bil zelo aktiven pri opismenjevanju otrok in odraslih, ker je le tako ljudi lahko seznanil s takratnim znanjem o astronomiji, zgodovini in vinogradništvu, kjer je poleg rezi vinske trte pomembno tudi gnojenje (s hlevskim gnojem) in zaščito vinske trte pred boleznimi. Le zdravo grozdje s primerno higieno kleti in sodov, s pravilnim vrenjem mošta da dober pridelek. Po njem se imenuje tudi belo vino »Vrtovčan«.
V teh krajih sta bila takrat najpomembnejša živinoreja in vinogradništvo. Takratni pašniki in travniki so danes precej zaraščeni. Na ugodnih legah pa se danes obnavljajo vinogradi (znana je pinela), pojavljajo se sadovnjaki (ne le češnje) in tudi oljčniki.
Od vasi Dolenje se pot vzpenja proti cerkvici sv. Marjete in ob poti so nahajališča fosilov numolitov, morskih ježkov, polžev ter kamena jedra školjk iz geoloških dob eocen in paleocen. Vsa ta bitja so v pradavnini živela v morju in geološko delovanje jih je tekom milijonov let prineslo na površje.
Na razgledni točki Nabojs je lep razgled na obrobje Vipavske doline. Pot vodi skozi zaselek Briht, kjer je zanimiva stavba krajevne skupnosti, v kateri so okrog leta 1750 občasno prebivali kartuzijani.
Skozi vas Planina smo šli na preval Trešnik, kjer so tudi fosili. Spustili smo se mimo vasi Gabrje, ki je v zavetju pred burjo, v vas Potok in naprej v Šmarje, kjer je na vaškem trgu spominsko obeležje Matiji Vertovcu in naprej po asfaltni cesti do vasi Vrtovče, od koder je lep razgled na Vipavsko dolino. Spustili smo se do zaselka Tevče, malo naprej smo v gozdu videli kamen, kjer je v času Avstrije potekala meja med Kranjsko in Goriško-Gradiščansko deželo.
Ob zaselku Uhanje je nahajališče zelo redkih koral iz geološke dobe terciar, tu je tudi zelo znana zgodba o Argonavtih, ki naj bi z Vrhnike prenesli svojo ladjo do reke Vipave in v tej vasi so jim domačini pripravili zasedo, da so se komaj rešili.
Ves čas smo uživali v zimskem soncu, pot pa smo končali v manjši plohi, s čudovito mavrico.
Zapis: Andrej Štular
Foto: Vlado Nikolić, Joža Miklavčič
