Po nevihtni noči, ki je besnela čez Slovenijo, se je pričelo jasniti najprej na vzhodu, v Beli krajini, kjer je bil cilj skupine Zimzelenčkov – Krašnji vrh.
Med vožnjo čez Gorjance, kjer se odpre pogled na pokrajino, nas je prevzel občutek naravne pristnosti, kot da prihajamo v čisto druge kraje. Vodička Sonja nam je prebrala verze Janeza Menarta iz pesmi Rekviem, iz katerih smo spoznali trpko življenje Belokranjcev v preteklosti. Danes pa propada še tisto malo industrije, ki je dajala zaslužek. Postopoma se razvija turizem, ki ga gradijo na čisti in neokrnjeni naravi in skrbijo za svojstveni regionalni razvoj.
Lepa krožna učna pot tik ob meji s Hrvaško z izhodiščem pri Radovici nam je ponujala prav vse. Že prvi postanek pri planinskem domu na Krašnjem vrhu bi bil za koga končni cilj, kajti dobra glasba pritegne, razgledni stolp ponuja lepe razglede, klini v plezalni steni dajo občutek, da si nekje v gorah, Marinkin sendvič in borovničke pa okrepitev. Ob odhodu še pogača od prijaznih Belokranjk, ki so želele, da ostanemo kar z njimi.
Nadaljevali smo pot skozi gosto poraščene gozdove s kraškimi kotanjami in ob suhi strugi potoka Jamnik, ki ponika v Mlinško jamo. Ob večjih padavinah voda močno naraste in takrat odteka v udorno brezno Pečenjevka, globoko 50 m. Šli smo mimo vodnega izvira in kala, ki so bogastvo na kraškem območju, obnovljen samotežni vodnjak pa je prikaz, kako priti do talne vode.
Drugi del poti je vodil bolj po obrobju gozdov, polnih gob, po jasah z brezami, med vinogradi in sadovnjaki in s pogledi proti Trdinovemu vrhu. V daljavi se je videl Klek in celotna Bela krajina.
Pri cerkvici sv. Urbana nam je gostoljubni gospodar s turistične kmetije Jakljevič ponudil tradicionalno belokranjsko pogačo z aperitivom in nas povabil na domačijo, kjer so nas pogostili z dobro obaro in ajdovimi žganci.
Zapisala: Ivanka Sluga
Foto: Jožef Miklavčič, Janez Cerk in Sonja Zalar Bizjak
Besedilo k fotografijam: Sonja Zalar Bizjak
