Da bi izkoristili tudi deževen torek, je naš pohodnik Andrej pripravil pohod ob Dragonji do izliva v morje in obisk Sečoveljskih solin. Hvala mu za dobro idejo.
Solinarstvo pa nam je predstavil takole:
»Sečoveljske soline so najsevernejše soline v Sredozemlju. Solinarstvo je dejavnost pridobivanja soli v plitvih umetnih bazenih z robovi in dnom iz blata oziroma ilovice, da vanje ne moreta dotekati ne morska ne sladka voda. Soline se nahajajo na položnih obalah in tam, kjer je na razpolago dovolj ilovice za gradnjo solinarskih bazenov.
Pradavni način solinarjenja so se piranski solinarji naučili od solinarjev z otoka Paga.
Pri počasnem kroženju slanice iz enega bazena za izhlapevanje v drugega se morska voda zgoščuje. Ko je primerno gosta, jo spustijo v bazene, ki imajo posebne jaške, kamor spuščajo padavinsko vodo, da se zgoščena slana voda ne bi preveč razredčila. V teh bazenih se ob primerni gostoti v obliki kristalov izloča kuhinjska sol. Ker so soline pod milim nebom, je letina odvisna od vremena.
Pri nas so bile soline tudi v Strunjanu, pri Izoli, Kopru in tudi v predmestju Trsta.
Sečoveljske soline se razprostirajo na 650 ha, ki so od leta 2001 zavarovane kot Krajinski park.
Prvi zapisi o njih segajo v 13. stoletje, verjetno pa so še starejše. V 19. stoletju je bilo tukaj kar 400 solinarskih hiš. Kako so solinarji živeli, si lahko ogledamo v Solinarskem muzeju.
Sečoveljske soline so edino slovensko mokrišče z Unescovo konvencijo in so pravi raj za ptice, saj na tem ornitološkem območju gnezdi in občasno živi kar 280 ptičjih vrst.
Morska voda prinaša v notranjost solin v bazene veliko hrane – planktonskih organizmov, drobnih vretenčarjev in ribjih mladic.
Spomladi so tu pomembna gnezdišča.«
Tako smo se sprehodili ob lepo regulirani reki Dragonji od mejnega prehoda vse do širokega izliva v morje. Bil je izjemen pogled na izliv z množico labodov. Nato smo si ogledali še prelivna polja in obiskali obnovljeno hišo, v kateri je muzej.
Zapisal: Andrej Štular
Slike Željko Jadanić
