»Kje je ta Špičasti vrh?« se boste vprašali. To je vzpetina na skrajnem jugozahodnem delu Trnovskega gozda z nadmorsko višino 1128 m.
S ceste Črni Vrh Col ga ni moč opaziti, saj se skriva za prvo verigo hribov. Če pa se zapeljete s Črnovrške planote na Zadloško polje, se vam bo kaj hitro prikazal tisti s stolpom na vrhu.
Mi smo izbrali pot od Cenca pred Colom desno navkreber po gozdnih poteh. Prav na začetku te poti so nam pogledi uhajali na Malo polje, nad katerim se dvigajo pobočja Nanosa in proti Colu. Kako je človek znal včasih ohranjati rodovitni del za poljedelstvo, domovanje pa si je zgradil prav pod hribom. Morda tudi zaradi zaščite pred burjo?
Že nas je objel zelen bukov gozd, kjer je dišalo po šmarnicah. Dalj časa ko smo hodili, bolj smo ugotavljali , da je to obsežna gozdna pokrajina z mogočnimi bukovimi sestoji. Na nekaterih večjih jasah stojijo mogočna gospodarska poslopja in prazne velike kmečke hiše, povečini spremenjene v počitniške. Nikjer žive duše!
»Le kako so tod živeli in preživeli hude zime in visok sneg!?« smo se spraševali.
Borna travišča ne ponujajo niti bogate cvetane, kaj šele kaj drugega! No, blizu Zgornjega Žgavca, na samotni kmetiji smo opazili dim iz dimnika. Pa se je le nekdo vrnil po dolgi zimi v samoto, v mir, med bukve in divjad!
V vrtačah smo opazili obdelane njivice, pa posekano grmovje, ki bi preraslo travnik,…
Ob takem modrovanju smo se mimo zaselka Na Kobilici, kjer na razpotju stoji križ, bližali grebenu, ki se konča s »špico«, na kateri stoji razgledni stolp. Že na daleč smo vonjali čemaž, saj je veter pihal naravnost v obraze. Kar nekaj orientacije in pozornosti je treba, da v zelenem bukovem gozdu ne zaideš na kako potko, ki si jo je nadelala divjad.
Končno na vrhu!. Zdaj pa na razglednik, od koder najprej pogled obstane na Zadloškem polju, nato pa na mogočnih Julijcih, pa Čavnu in še in še.
Zadloško polje je del Črnovrške planote. Polje je na nadmorski višini okoli 715 m, dolgo kar 4 km in široko okoli 1,5 km. Številni zaselki so na obrobju polja. Tu živi okoli 280 prebivalcev, ki se v glavnem ukvarjajo z živinorejo. Spomnili smo se na težave z ličinkami kebrov ali majskih hroščev pred nekaj leti, ki so skoraj uničile vsa travišča. Polje je sicer suho, a po zelo močnem dolgotrajnem deževju zalijejo Zadloško polje poplavne vode številnih hudourniških potočkov, ki pridrvijo s strmih pobočij.…
Po geografski učni uri pa se prileže malica in sproščen klepet s prijatelji med krajnskimi bunikami in brstičnimi konopnicami. »Ajs, tudi koprive rastejo tu zgoraj!«
Še žig v knjižico za dokazilo in že smo na poti proti avtobusu.
Izbrali smo senčno, položno pot za povratek, kajti vročine še sploh nismo vajeni!
Zapis: Elica Brelih Foto: Joža Miklavčič
