Končno en lep sončen, a hladen zimski dan! Načrtovani pohod je bil sicer v neznano, a ker smo se že naveličali bližnjih hribov, je bila dilema toliko večja.
Seveda! Sabotin bo primeren, saj so tam vplivi sredozemskega podnebja kar močni. O snegu ni bilo sledu, sem preverila že v soboto. Pa že dvakrat smo imeli v planu Sabotin, a je bila enkrat premočna burja, drugič pa prevroče.
Že, ko smo se vozili proti vasici Kojsko, smo vedeli, da nas čakajo izredni razgledi in prijetno sončno vreme. Še malo in v vasi Gonjače smo krenili na parkirišče, od koder krene briška planinska pot po stari oskrbovalni avstrijski poti proti Sabotinu.
Na avtobusu smo osvežili zgodovinski spomin na prvo svetovno vojno s poudarkom na Soški fronti in šesti bitki, ki se je odvijala leta 1916 na Sabotinu. Povzpeli smo se proti lovski koči, od koder se odprejo lepi razgledi po Brdih in na Krnsko pogorje. Tu se gozdna cesta zgubi in naprej se vije ozka potka med ostalinami (oskrbovalni jarki, zakloni, ostanki kavern…) prve svetovne vojne in po pravem kraškem terenu.
»Če hočete pogledati proti vzhodu navzdol, se ustavite, saj so na poti skale, potka pa pelje po robu,« sem opozarjala dolgo kolono za seboj.
Bolj ko smo se vzpenjali, lepši so bili pogledi globoko navzdol na našo smaragdno lepotico Sočo.
Koliko vzdihov o lepoti, koliko občudujočih pogledov proti zasneženemu Krnu! Potka je postajala vedno ožja in vedno bolj izpostavljena.
Zato smo se razdelili na dve skupini. Ena jo je mahnila na sabotinsko cesto, kjer sem nekaj dni nazaj označila teren, kako najlažje priti mimo skalovja in skopanih jarkov, druga pa nadaljevala pot po robu. Sonce je prijetno grelo, zato smo si eni in drugi privoščili vmes kratek počitek za požirek čaja.
Pred kočo so se nam odstrli prekrasni pogledi na celotno Padsko nižino, Dolomite, Karnijske in Julijske Alpe, Matajur…vasice v Goriških Brdih…
Ko pa smo se povzpeli na vrh, sicer samo 609 m visokega Sabotina, pa še obe Gorici, Sveta Gora, Škabrijel, Trnovski gozd in seveda Soča in morje, morje tja daleč…
Vodnik Bogdan nas je nato vodil po kavernah in nam pripovedoval zgodovinska dejstva o Sabotinu v prvi sv. vojni. Toliko zanimivosti je povedal, da smo se kar čudili, od kod vse podrobnosti.
Prijazna oskrbnica je skuhala okusno joto, da smo se pogreli. Dan se je prevesil v pozno popoldne in eni so začeli ugotavljati, kako smo lahko opazovali sonce na vzhodu in doživeli sončni zahod; vse se je odvijalo prehitro.
»Zadnji pohod v letošnjem letu je pa bil kot smetana na tortici« se je izrazila Barbara.
»To je bil dan za bogove in Zimzelenčke«, je še ena zanimiva izjava. Še mnogo bi jih lahko zapisala, vendar naj še slike kaj povedo.
