Planinci Planinskega društva Vrhnika, planinska skupina Veseli triglavci smo se odpravili na pohod na enega najlepših vrhov na Hrvaškem – Veliki Risnjak (1528 m).
Veliki Risnjak je najvišji vrh v Narodnem parku Risnjak, ki je bil ustanovljen leta 1953 na pobudo dr. Iva Horvata geobotanika, po njem se imenuje tudi ena od osrednjih poti, ki vodijo na Veliki Risnjak. Risnjak naj bi dobil ime po eni različici po risu, po drugi pa po travi risnici ali resnici.
Sam park obsega okoli 32 hektarjev, v njega je vključena tudi okolica izvira reke Kolpe. Spada v Dinarsko gorstvo ni tvori z našim Snežnikom njen zahodni krak.
Zaradi geološke zgradbe (apnenec in dolomiti) je to kraški svet, kjer primanjkuje vode, sploh v višjih predelih., čeprav ima to področje zelo veliko padavin bodisi dežja ali snega. Predstavlja nekakšno klimatsko pregrado: z juga prihaja z mediteranski zrak s Kvarnerja – oddaljenost je samo 15 km – in s severa celinski. Zapade lahko tudi do tri ali štiri metre snega, ki se obdrži do pozne pomladi, predvsem v vrtačah, kar smo videli tudi mi.
V samem parku je možno doživeti srečanje z medvedom, ob njem pa živita še ris in volk, ter okoli 60 vrst ptic.
Začetek našega pohoda je bil pri vhodu v Narodni park Risnjak Bele Vode (680 m), od koder smo jo mahnili po stezi Leska v hladni jutranji senci mogočnih dreves, kakršna je mogoče občudovati le tukaj. Po kakšni uri hoje se je pot začela počasi vzpenjati, listje bukve pa je zadrževalo močne sončne žarke, da nas niso preveč greli med hojo. Sama pot je speljana, podobno kot naše mulatjere in ni bila preveč naporna poteka pa po bukovem gozdu skoraj do koče.
Po dvourni hoji smo prispeli do Medveđih vrat, kjer smo lahko prvič uzrli tudi morje in Kvarnerski zaliv. Krajši počitek in razgledovanje nam je dalo novih moči za vzpon do Schlosserjevega doma (1418 m), kjer smo se ustavili za daljši počitek in uživanje na prekrasnem soncu.
Brez nahrbtnikov smo se povzpeli še na sam vrh in si razgledovali bližnjo in daljno okolico, saj je razgled z samega vrha res enkraten. Pogled seže najprej do našega Snežnika, Goteniškega Snežnika, pa tudi do Kamniških planin. Na vzhodu so na dlani mogočni gozdovi Gorskega Kotarja, na jugu pa se že bohoti Velebit. Najlepši pa je pogled na Kvarner z otoki, Opatijo in Učko.
Počasi smo se spustili do koče, kjer sta nam prijazna oskrbnika Schlosserjevega doma Vesna in Gari pripravila okusne palačinke, ter ostale dobrote. V zahvalo smo jim podarili mini Aljažev stolp. Povabila sta nas, da se še vrnemo v njihove gore.
Vsega lepega je enkrat konec, zato smo jo počasi mahnili v dolino. Za spust smo izbrali Horvatovo stezo, ki nas je vodila po prečudoviti kraški pokrajini porasli z iglavci, ki so se vzpenjali visoko v nebo. Po dve in pol urni hoji smo prispeli do nazaj do Belih Vod, kjer nas je čakal avtobus.
Za konec naj omenim, da smo doživeli prekrasen pohod z jasnim sončnim vremenom v prečudovitih gozdovih Gorskega Kotarja ob prijaznih ljudeh in veselimi ter zadovoljnimi pohodniki. Če si želite, da bi tudi vi doživeli tako lepe trenutke se nam lahko pridružite na naslednjih pohodih.
Pridite ne bo vam žal!
Tekst in foto: Simon Zalar