Naš šofer Boris se je kar namučil, da nas je čez hribe in doline po mnogih ovinkih in serpentinah preko prelaza Črnivec, skozi Gornji Grad in Ljubno v Savinjski dolini pripeljal do našega izhodišča, do Koče na Smrekovcu. Res da smo se »pustili« zapeljati na višino 1375 metrov, ampak smo kljub temu opravili turo, dolgo skoraj 14 kilometrov s 600 metrov vzpona in prav toliko spusta. In to v čudovitem majskem, sončnem dnevu širnih razgledov. Medtem, ko smo bili Sončki šest ur na pohodu, se je Boris spočil, da je nazaj grede lahko ponovil »vajo«.
Kar dvakrat smo planirani pohodniški izlet na Smrekovec že prestavili zaradi vremenskih razlogov. Ker nismo več »mladi in neumni« kot nekoč, da bi tvegali. A tudi tokrat vremenski izgledi niso bili dobri, vendar smo po preverjanju stanja na terenu zadeli več kot »terno«.
Po prehodu hladne fronte s sneženjem se je zjasnilo. Jutro je bilo mrzlo, nato je majsko sonce prisililo zaledenele snežne kepice, da so s smrek padale na nas. Ponekod smo hodili po novo zapadlem snegu in mnoga drevesa so bila s severne strani še »ofrajhane« s snegom.
Pot nas je vodila od Koče na Smrekovcu najprej po južni strani in deloma po grebenu do Komna (1684 m), nazaj grede pa smo se povzpeli na Krnes (1613 m) in na koncu še na Smrekovec (1577 m). Jutranja odločitev, da spremenimo smer pohoda, se je izkazala za pravilno, kajti sneg po vrhovih je medtem skopnel. Spotoma smo se spustili po ozki gozdni stezici na severnem pobočju Krnesa do naravne znamenitosti – Končnikove luže, udornega jezerca, obdanega z ogromnimi skalami nekdanjega podora.
Smrekovško pogorje je med našimi gorami nekaj posebnega. Leži na skrajnem vzhodnem delu apneniških Kamniško-Savinskih Alp, od katerih se loči po kamninski zgradbi. Gradijo ga namreč magmatske kamnine, predvsem andezit in andezitni tuf. Pred 22 milijoni let je iz globoke tektonske razpoke v zemeljski skorji privrela na površje magma in se v zaporednih izbruhih nakopičila v 800 metrov debelih plasteh. Tektonske sile so jih dvignile v Smrekovško pogorje, katerega zaobljen greben in vrhove danes prekriva debela plast prepereline. Le na Komnu lahko občudujemo andezitno skalovje. Korošci, živeči na severni strani grebena, mu zato pravijo pravijo Kamen.
Naš obisk Smrekovškega pogorja v maju ni bilo naključje. V tem času cvetijo na njegovih tratah in v skalovju nekatere redke rastlinske vrste, ki tu uspevajo zaradi andezitne kamninske podlage. Vseh nismo videli, razveselili pa smo se Kohovega svišča, najmanjšega in kuštravega jegliča ter belega kosmatinca. Na grebenu raste tudi cemprin, pri nas zelo redka vrsta bora. Območje grebena je od leta 1987 zavarovano kot geološki in botanični rezervat, zato velja zanj poseben varstveni režim.
Doživetje tega dne je bil tudi razgled na gore in gorovja v vseh smereh neba. Kar nekaj časa je trajalo, da smo jih vse poimenovali. Pohod po vrhovih in planinah Smrekovškega pogorja bo v našem spominu nekaj posebnega, saj smo v enem dnevu doživeli poslavljanje zime in pomlad.
Besedilo: Vojko Bizjak in Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Sonja in Viktor Repnik, Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak
Besedilo k fotografijam: Sonja Zalar Bizjak
