Na letošnjem naravovarstvenem izletu smo spoznavali Velenje, prelepi svet Šaleških jezer, zgodbe, zgodovino in lepoto teh krajev.
Jutro v Velenju je kazalo na hladen in vetroven dan, ki je kodral gladino Velenjskega jezera, a se je kamalu porazgubil po dolini. Sonce nas je grelo, mi pa smo ogledovali labode grbce na obrežju jezera in se sprehodili po urejenih poteh ob zelenih parkovnih površinah z visokimi drevesi okoli Škalskega jezera, ki je najmanjše in najstarejše od treh Šaleških jezer, saj se je začelo oblikovati že pred drugo svetovno vojno, svojo današnjo podobo pa je dobilo po končanem izkopavanju lignita. Ustavili smo se na lesenem mostu, kjer so se drstili krapi, si ogledovali ribiče in njihovo opremo ob vzhodni obali, na severnem delu pa sadna drevesa, posajena na tematski učni poti Sadni gozd.
Turistična vodnica Tina nas je popeljala na razgledno ploščad Vista ob Velenjskem jezeru, nam osvežila orientacijo na okoliška hribovja, pripovedovala zgodbe in zgodovino Šaleških jezer, mi pa smo uživali ob čistem razgledu na vsa tri Šaleška jezera, termoelektrarno, ki je mirovala in zelenimi hribovji v daljavi.
Med krožno vožnjo po Velenju smo videli staro mestno jedro, Velenjski grad, razvaline nekoč mogočnega gradu Šalek in se odpeljali na Vinsko goro do Grilove domačije – v eko muzej preurejene nekdanje viničarije z bogato etnografsko zbirko ter naredili obhod okrog zeliščnega vrta.
Vrnili smo se v stari del Velenja v Hišo mineralov, kjer nam je lastnik g. Jože Rihtar predstavil svojo zasebno zbirko in se prepustili čaru mineralov, najdenih v Sloveniji in drugih predelih sveta.
Izlet smo zaključil na sedežu TIC Velenje, v Vili Bianca, z ogledom dokumentarnega filma o nastajanju Škalskega jezera, o vasi Škale ter šestih zaselkih, ki so z ugrezanjem jezerskega dna skupaj s cerkvijo potonila v globino jezera. Pričevanja ljudi, ki so se morali izseliti više, ker so izgubili hiše in svoje kmetije, so se nas močno dotaknila.
Šaleško dolino smo doživeli vsak na svoj način, nekaj od vsega, kar smo videli in slišali se bo izgubilo, nekaj pa bo našlo svoje mesto v zemljevidu Slovenije, ki ga nosimo v sebi, tudi katera drobna izkušnja, razgled na hribovite strani doline, prav gotovo pa bo ostal spomin na prijetno druženje ljubiteljev narave z vrhniškega in sosednjih planinskih društev.
Marija Dolinar, fotografije Andrej Verbič
