Planinsko Društvo Vrhnika

Aktualno

Sončki

Sončki po Ihanski poti

Na prvi junijski torek smo se Sončki, ob upoštevanju veljavnih ukrepov zaradi epidemije covida-19, odpeljali do Ihana in se pri Športnem parku podali po Ihanski

Več >>
Zimzeleni

Zimzeleni po poti Drvošec

Končno smo dočakali prvi pohod po dolgih mesecih čakanja na umiritev epidemije korona virusa Covid-19. Ob upoštevanju vseh varnostnih ukrepov smo se odpravili na lažji

Več >>

VRHNIŠKI PLANINCI NA TABORU V BOVCU 2003

V osrčju Julijcev, ob reki Koritnici in v zavetju mogočnega Rombona se je letos v »pasje« vročem avgustu (od 1.8. do 10.8. 2003) odvijal 39. PLANINSKI TABOR MLADINSKEGA ODSEKA PLANINSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA. 

Šestdeset otrok in vodnikov je v planinskem duhu preživelo še en nepozaben tabor. Letos se nam je pridružilo še 10 otrok, vodnik Lojze in mentorica Katarina iz planinskega društva Preserje. Tako, da je tudi to na poseben način popestrilo dogajanje v taboru. Nastala so nova prijateljstva, kakšna skrita ljubezen. En ob drugem smo zelo uživali. 

Začelo se je v petek, 1. avgusta, kjer smo ob 7. uri krenili z avtobusom izpred osnovne šole Ivan Cankar na Vrhniki proti Bovcu. Pot nas je vodila po neskončno dolgi in ovinkasti poti preko Idrije v Bovec. Nekateri pravijo, da sploh niso težava ovinki, saj sta vedno samo dva – levi in desni. Ampak tu se postavi vprašanje, kolikokrat se ponovi ta »samo levi in desni ovinek« ( o tem presodite sami). Vendar, to nam ni vzelo volje, ker smo vedeli, da gremo 10-dnevnim dogodivščinam naproti. 

Ob prihodu na taborni prostor (ki je bil letos na res čudoviti lokaciji) so nas že pričakali postavljeni šotori, vodniki in naša zvesta kuharica Vesna. Po uradnem pozdravnem govoru vodje tabora (Andrej Stržinar), je to pomenilo uradni začetek tabora. Sledila je razporeditev po šotorih in kmalu za tem žvenket zvonca, ki je napovedal zbor in odhod na kosilo. 

Popoldne je potekal krajši izlet po poteh soške fronte. In sicer, iz tabornega prostora smo krenili do Ravelnika in Vodenc. Nazaj skozi vas Kal-Koritnica do izhodišča. Na celotni poti, ki je urejena in označena kot turistična pot smo si lahko ogledali ostanke strelskih jarkov in kavern, ki so ostali še iz časa prve svetovne vojne. Ti ostanki so lepo ohranjeni, nekateri tudi obnovljeni, tako da ti dajo resnično predstavo o tem, kako je to izgledalo med vojno. Samo kanček domišljije je potrebno in že smo si lahko predstavljali kako so švigale krogle nad glavami vojakov, ki so se bojevali v teh jarkih. Domišljije otrokom ne manjka, tako da ni bilo potrebno dosti razlage kako in kaj se je dogajalo tu in še po vsej bovški dolini. Pot nas je od jarkov in kavern peljala naprej ob reki Soči, kjer smo jo po nekoliko razmajanih brveh z malo strahu ter avanturističnega duha dvakrat prečkali. Pod vasjo Kal-Koritnica se nas je nekaj osvežilo v reki Soči. Potrebnih je bilo samo nekaj deset sekund za osvežitev v tako vročih dneh. Po prihodu v tabor so sledile družabne igre, za nekatere pa počitek v prijetni senci. Po večerji smo se zbrali ob ognju kjer smo imeli spoznavni večer. Nekateri so svojo predstavitev opravili nekoliko sramežljivo, drugi s polno suverenostjo, nekateri pa na način, ki mu je sledila »skleda polna smeha«. 

Naslednji dan (2.avgust) smo se odpravili na Sleme (1127 m). Vstali smo ob 6. uri. Za nekatere je bila noč prekratka, ura vstajanja nenormalno zgodnja in zato je tudi zajtrk potekal v upočasnjenem in zaspanem tempu. S še napol zaprtimi očmi in z zehanjem smo se odpravili na turo. Pot nas je vodila proti lovski koči pod Slemenom. Sprva smo se vzpenjali po strmi grami, nato po lovski poti. Daljši počitek je bil na vrhu in pa, ko smo se že vračali proti lovski koči. Vrnili smo se po lovski poti pod ostenjem Svinjaka. Ta tura nam tudi pokaže kako otroci hodijo, da jih lahko za naslednje ture razdelimo, če se le da v dve skupini. Dan je bil soparen in vroč in zato je popoldne sledilo obvezno špricanje z vodo. Špricali smo se vse povprek. Bolj si bil oblečen in suh, večja je bila verjetnost, da te bodo prej ali slej pošpricali od glave do peta. 

V nedeljo (3. avgust) smo se povzpeli na planino Golobar (1254m) in Javoršček. Kljub zgodnji uri odhoda na turo nas je vročina ujela še pred vrhom. Hvala bogu nam jo je blažil gozd. Pot sama ni nevarna, je pa izredno strma in naporna, tako da je bila za nekatere prehud zalogaj. Vendar pa smo s primernim ritmom hoje in zadostnimi postanki nekoliko ublažili zahtevnost ture. Ob poti na Javoršček so nas spremljale čudovito sladke maline in pa pekoče in srbeče koprive. Ob prihodu v tabor nas je čakalo odlično kosilo, po njem pa obvezno tuširanje. Zvečer so otroci, še posebno Ancelj in Fosil razgreli svoja grla. Prepevali smo, pa čeprav ne ravno usklajeno in pravilno, vendar pa s srcem in dušo pesmi iz planinske pesmarice. Tako se je pesniško popestren večer zavlekel pozno v noč.

V ponedeljek (4. avgust) je bil dan brez ture. Imeli smo aktivni počitek. Vstajanje je bilo (šele) ob 8. uri. Dopoldne je sledilo pospravljanje šotorov. Nekaterim je to prineslo kar velik zalogaj dela, saj so imeli šotore, kot da bi v njih padla bomba. Ob pregledu šotorov nismo bili tako strogi, saj so bili otroci vendar na počitnicah. Čez dan so potekale aktivnosti po želji (badbinton, odbojka, frizbi), po kosilu pa kopanje v bližnji reki Koritnici. Ob taki vročini otrokom tudi, še tako mrzla reka ni prišla do živega. Tu so se začele vodne in obvodne radosti. Nekateri plavanje do onemoglosti, drugi spuščanje z avtomobilsko zračnico, spet drugi igranja v mivki, pa pobiranja kamenčkov v obliki srca, nekateri pa samo sedenje na obrežju in opazovanje v hladni senčici. Pozno popoldne so se začele priprave na »igre brez meja«. Mentorica Katarina nam je pokazala nekaj novih iger, nekatere pa so že stalnica v taborih. Pri vsem tem gre za to, da so igre narejene v duhu »važno je sodelovati in ne zmagati«. In pa, da pride med igranjem do smešnih in zabavnih situacij. Sledil je družabni večer ob ognju. 

Torek (5. avgust) je bil rezerviran za vzpon na Svinjak (1632 m). Zaradi zahtevnosti ture in visokih temperatur je bilo vstajanje ob 4. uri. Starejše skupina (15 otrok) je odšla naprej in so bili že po treh urah hoje na vrhu Svinjaka. Od tu se nam je razprl nebeško čudovit jutranji pogled na okoliške hribe in v še zaspano jutro zavito dolino. Več ne znam opisani o tem – to je treba doživeti! Mlajša skupina se je ustavila kakšno uro pod vrhom na ravno tako čudoviti razgledni točki. Sledil je počitek in malica. Po tem pa jih je mentorica Katarina »mučila« z raznimi igricami – to je: poslušanje narave (beri 5 minut tišine)… Pri sestopu je starejša skupina ujela mlajšo skupino in po prihodu v dolino skupaj odšli na zasluženi sladoled. Popoldne je sledilo kopanje v smaragdno zeleni reki Soči. Čudovit občutek – kristalno čista voda, okoli tebe pa prekrasna narava!

Sreda (6. avgust): in že je polovica tabora za nami. Mi pa v planinskem duhu Krnskim jezerom naproti (1385 m). Z avtomobili smo se odpeljali do Lepene kjer je bila naša izhodiščna točka. Pot je bila primerna za celotno skupino otrok. Na njej smo opazili umetno narejene robnike in na nekaterih mestih tudi tlakovano pot. Vse to priča, da je bil Krn med prvo svetovno vojno res pomembna strateška točka. Po dveh urah in pol hoje smo prispeli do 

Doma na Krnskih jezerih. Tu se je pričelo aktivno pisanje kartic svojim domačim, prijateljem in svojim ljubeznim. Po 15 min. hoje po ravnem se nam je odprl pogled na idilično in neokrnjeno naravo. Piko na i pa doda še čudovito jezero, ki je polno, ampak res polno malih ribic. Čeprav so si nekateri namočili le noge je ob tem treba povedati, da se je prepovedano kopati v visokogorskih jezerih , ki se nahajajo v Triglavskem narodnem parku, ker so to zelo ranljivi ekosistemi, ki jih je treba obvarovati tudi za naslednje generacije! Pri sestopu smo se razdelili v dveh skupini, kjer smo v prvi skupini pod vodstvom vodnika Boštjana po hitrem postopku prišli nazaj v dolino. Drugo skupino pa je vodil vodnik Roman in jih z zmernim tempom pripeljal na izhodišče ture – Lepeno. Ob prihodu v tabor, nas je čakal naš novo pečeni planinski vodnik Janez Krašovec. Bil je na 12-dnevnem tečaju za planinskega vodnika, ki je potekal v Bavščici. Za uspešno opravljen tečaj smo mu vsi skupaj lepo čestitali in mu zaželeli veliko uspešno vodenih tur. Ob enem pa je odšla Nataša Ogrin na tečaj za mentorico planinskih skupin, ki je potekal v Bavšici. 

V četrtek (7. avgust) smo odšli plezat. Tu so se otroci pomerili v svojih plezalnih sposobnostih. Mi pa smo jim pokazali osnovno opremo za plezanje in kako se jo uporablja. Pri plezanju smo jim razložili nekaj osnovnih prijemov plezanja in kako poteka varen spust po vrvi. 

V petek (8. avgust) je potekal izlet na Mangart (2676m). Z avtomobili smo se odpeljali do Mangartskega sedla, od tu pot nadaljevali peš. Hodili smo samo slabi dve uri in bili smo bistveno višje, kot pri ostalih vrhovih, ki smo jih osvojili. Pri tem nam je pripomogel prevoz do sedla. Skupina (10 otrok) starejših in nekoliko bolj izkušenih otrok je odšla po plezalni smeri – »Slovenska smer« na vrh Mangarta. Vsi so bili opremljeni s samovarovalnimi kompleti in čeladami, tako da je vzpon potekal s čim manjšim tveganjem za nesrečo. Vsi ostali pa so šli po Italjanski smeri, ki je bistveno manj zahtevna. Vendar ravno tako zahteva od pohodnika zbranost in previdnost, da ne pride do zdrsa ali kaj podobnega. Na sami poti je dosti mest kjer se kruši kamenje. Tu je treba biti še posebno pazljiv, ker lahko pride do krušenja kamenja. Z vrha se nam je razlegal pogled na eni strani na Italijanske vrhove, na drugi strani pa sami slovenski očaki (Triglav, Jalovec, Rabeljsko jezero, videlo pa se je tudi, kako je potekal kamniti plaz, ki je pred nekaj leti prizadel vas Log pod Mangartom). Ker pa je bil Mangart za nekatere prvi dvatisočak, jih je bilo treba obvezno krstiti. Po končanem obredu še obvezno skupno fotografiranje in skupni sestop po Italijanski smeri. Popoldne smo se ponovno prepustili osvežujoči Soči.

Sobota (9. avgust) je dan, ko so vsi v velikem pričakovanju prihoda »Krstne komisije«. Dopoldne smo se udeležili predstave v trdnjavi Kluže. V njej so nam prikazali zgodovino trdnjave in nam prikazali dogajanje, potek in tragiko dogodkov na Bovškem v obdobju prve svetovne vojne. Dogodke opisujejo na nekoliko smešen način, tako da gledalec po končani predstavi ni potrt in žalosten, ampak se veselega obraza zaveda nesmiselnosti prve svetovne vojne. Nato smo si ogledali še korita Koritnice. Proti večeru se je začel obred planinskega krsta. Pri tem smo krstili tri grešne duše in jim podelili krstna imena: Tomaž Perpar – ŠKRAT; Urša Masnec – BERIVKA; Boštjan Ravnik – GOVNAČ. Krstno komisijo pa smo sestavljali, župnik FOSIL, mežnar ČEŠARK, in rabelj KROKAR.

Prišel je najbolj neprijazen dan tabora – dan slovesa (10. avgust). Dopoldne je bilo na vrsti čiščenje in podiranje šotorov in pospravljanje tabornega prostora. Po kosilu je sledil še zadnji zbor, govor vodje tabora ter načelnika mladinskega odseka, odhod otrok na avtobus z nasmejanimi obrazi, ker so bile za njimi še ene čudovite počitnice. In se vidimo naslednje leto na 40. planinskem taboru.

Vsi udeleženci tabora se najlepše zahvaljujemo naši planinski kuharici ge. Vesni Matič in se ji priporočamo še v nadajne, saj nam je njena odlična kuhinja pripomogla k temu da smo s polnimi močmi osvajali vrhove. Za pomoč pri organizaciji se zahvaljujemo tudi g. Vinku Bizjaku.

Zahvala gre pa tudi vsem, ki ste nam finančno in materialno pomagali pri izvedbi tabora. To pa so: Robi Trček – Avtoelektrikarstvo s.p., g. Richard Beuermann, dnevni bar Tomaž, Pekarna Vrhnika d.d., ga. Damjana Miklavčič, Pro saf d.o.o., Studio – R d.o.o., Štirn d.o.o., g. Marko in ga. Renata Zalar, g. Jože Šušteršič in Slovenska vojska.

FOSIL

Delite

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on linkedin
LinkedIn