V gorah zima še kar traja zato smo se planinci Planinskega društva Vrhnika planinska skupina Veseli triglavci podali v sredogorje na Ratitovec (1666 m) in Altemaver (1679 m).
Ratitovec je dolgo travnato sleme, ki se dviguje nad Selško dolino in poteka v smeri vzhod – zahod in spada k Julijskim Alpam.
Ratitovec je po obliki ravno nasproten kot večina naših gora saj je južno pobočje strmo – prepadno odrezano, severno pa položnejše in poraslo z smrekovim gozdom.
V pogorju Ratitovca je več vrhov. Iz Selške doline se vidita Gladki vrh (1667 m) in Kosmati vrh (1643 m). Zahodno od njiju je najvišja vzpetina Altemavr (1679 m).
Na severno stran se pobočja spuščajo proti gozdovom Jelovice.
Razgled z Ratitovca je eden najlepših v slovenskih gorah zato je zelo obiskan skozi celo leto saj na njem stoji tudi Krekova koča, ki je odprta skozi celo leto.
V soboto zjutraj 19. februarja smo se z avtobusom odpeljali mimo Podlipe, Smrečja, Lučin v Poljansko dolino in naprej skozi Škofjo Loko do Železnikov, kjer se odcepi cesta za Prtovč (1011 m), kjer je bilo izhodišče našega pohoda.
Megleno jutro nam ni pokvarilo vzdušja in kar hitro smo jo počasi mahnili po shojeni poti proti Ratitovcu. Po kakšni uri hoje se je že nasmihalo sonce in jasno nebo, severni veter pa je odpihnil oblake proti jugu.
Vse višje smo se vzpenjali čarobnejša je bila zimska pokrajina, ki se je lesketala v soncu. V zavetju Gladkega vrha nas je pričakala Krekova koča v kateri smo se okrepčali in pogreli premražene ude.
Po počitku smo mahnili še na Altemaver, kjer smo uživali v zares lepem razgledu na naše Alpe, le doline so se skrivale v megli iz katere sta izstopala le Blegoš in Porezen.
Že uhojena gaz nas je vodila nazaj proti koči od tam pa smo krenili proti Vratcom od koder se razlega eden najlepših pogledov na Triglav obdan z smrekovim gozdom.
Sonce je počasi začelo zahajati in metati vse daljše sence na pokrajino, mi smo se počasi odpravili v dolino. Nekateri so si zaradi varnosti nadeli dereze za bolj varen korak saj pravijo, da je cilj hribovcev v dolini.
Na koncu smo se ustavili na prijetni turistični kmetiji Mohorič v Prtovču, kjer smo se okrepčali z divjačinskim golažem, domačim kruhom in flancati.
Za nami je bil zares prijeten dan preživet v naravi z enkratnim vremenom in prijetni druščini. Za konec pa še refren, ki ga poje Vlado Kreslin v svoji pesmi – (Nekaj pa je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli) in z njimi dan preživi.
Prijetno vabljeni vsi, ki si želite sproščene družbe veselih ljudi, prijetnih pohodov, da se nam pridružijo in uživajo z nami na naslednjih pohodih!
Besedilo in foto: Simon Zalar
