Pa smo jo dočakali. Po večkratni odpovedi zaradi slabega vremena nam je letos končno uspelo se povzpeti na Golico (1835 m). Na sobotno sončno jutro 10. junija, smo se z avtobusom odpeljali v smeri Jesenic vse do Planine pod Golico. Oprtali smo si nahrbtnike in sledili oznakam, ki so vodile proti vrhu kraljice narcis. Pot ni bila prelahka, sprehodili smo se čez travnik, sledila je hoja skozi prijetno gozdno senco do makadamske ceste, ki vodi do spodnje postaje tovorne žičnice. Povzpeli smo se še po strmejšem delu poti in po dobri uri hoje opazili kočo na Golici (1582 m). Za nekaj pohodnikov se je pohod tu končal, tisti vztrajnejši pa smo jo mahnili še do samega vrha z vpisno skrinjico. Vreme se je, bolj kot smo se bližali vrhu na hitro poslabšalo, kazalo je na dežne kaplje, zato razgleda na zahodne Karavanke in del Julijskih Alp s Triglavom nismo bili deležni, smo pa seveda bili veseli, da nam je po večkratni odpovedi obisk Golice uspel. Goro belih narcis, ključavnic, kot jim rečejo domačini, je drugače najlepše obiskati konec maja ali v začetku junija, ko se narcise bohotijo v vsej svoji lepoti. Ampak, naj vam povemo, niso zanimive samo narcise, pač pa tudi sam vzpon na vršno sleme, kjer hodimo med Gorenjsko in Koroško, se spogledujemo s skalnimi Julijci na južni strani in Visokimi turami daleč na severu Avstrije. Tudi ostali smo se po povratku z vrha pri koči za kratek čas odpočili, nato pa smo se skupaj še pred dežjem vrnili v dolino po isti poti. Marta nas je pocrkljala s svojo domačo špehovko, za kar se ji seveda srčno zahvaljujemo in seveda si želimo, da jo poskusimo še kdaj. Hvala vsem za prijetno družbo, vozniku avtobusa, organizatorju Srečku in dobrodošli pohodniki, ki so bili z nami tokrat prvič. Vabljeni ponovno.
Besedilo in fotografije: Branka Gutnik, Veseli triglavci
