V naslednjih vrsticah je objavljen poslovilni govor ob smrti Berta Sotlarja. Besdilo sta pripravila bivša oskrbnika koče na Planini, Ema in Mirko Goričan. Vsi tisti, ki ste ga poznali, se ob prebiranju spomnite na trenutke, ki ste jih preživeli z njim, ko ste prihajali na Planino.
Ta teden v velikonočnem času je prišla prava pomlad. Vse je zacvetelo, zadišalo, gozd je čez noč ozelenel. Berti! Tvoje telo pa je nenadoma klonilo, srce je nehalo biti, zaprl si svojo knjigo življenja. Kako simbolično – praznik smrti in vstajenja, in upanja. V ponedeljek 11. aprila zjutraj smo presenečeni obstali ob novici, da si se tiho poslovil od svojih domačih, sosedov, prijateljev in znancev. Čez en mesec bi dopolnil 78 let.
V mislih sem se začela sprehajati po spominih o začetkih našega poznanstva, ko sva bila z možem Mirkom oskrbnika v koči na Planini od 1996 – 2011. Že pred nama si pomagal prejšnjima oskrbnicama, ga. Heleni in Meti Jerebic. Čez nekaj let si priskočil na pomoč tudi nama, ko je Mirko zbolel. Ostal si nepogrešljiv član in postali smo dobra ekipa. Utečena, vsak je dal vse od sebe. Naši čaji, gibanica, malice in gostoljubnost so bili dobro sprejeti. Tudi planinsko društvo je bilo z nami zadovoljno. Začutila sem, da ti moram danes na glas povedati, kako enkraten in poseben si bil. Planinec in gasilec po duši, prijatelj, tovariš, tvoje odlike: odločen, pogumen, pravičen, sočuten, preudaren, odgovoren, skromen. Oseba, ki se je razdajala za druge ob požarih, ali za goste in koči, ki nam je bila drugi dom.
Rasel si ob dveh sestrah Pavli in Mileni, na Vasi, danes na Dobovičnikovi cesti v Kačji vasi. Rodil si se 14. maja 1944, staršema Albertu Sotlarju in mami Mariji.
Svojo pokojnino si si zaslužil in jo dočakal v Žitu Mlini na Vrhniki. Fizično delo te je spremljalo celo življenje. Kolo je bil tvoj glavni prevoz in mobilnost. Sestra Pavla z možem Janezom Bizjanom in z njunima sinovoma Borisom in Marjanom so bili tudi tvoja družina. Do nekaj let nazaj si rad pomagal tudi okoliškim ljudem, pri raznih opravilih, ki jih sami niso več zmogli – košnja robov, štihanje vrtov, pospravljanje sena…
Imel si tudi posebno poslanstvo. Od rane mladosti celih 64 let si bil aktiven član Prostovoljnega gasilskega društva Vrhnika. Pri gasilcih si se skupaj z drugimi kolegi psihofizično kalil, izobraževal in sodeloval kot operativec na mnogih požarih, tudi velikih, kot so bili Liko Verd, Brunarica na Ulovki, Vrtec januarja 1997 leta… Res je, kot pravijo, ko vsi bežijo, gasilci gredo v ogenj. Poklon vsem gasilkam in gasilcem, ki si upajo, znajo in zmorejo. Zame so to angeli na zemlji, ko ti pomagajo, ko jih najbolj potrebuješ. Tudi tvoj nečak Boris je šel po tvojih stopinjah gasilstva. Ko je na Planini zmanjkalo kapnice, si organiziral, da ste z Borisom in še kakšno pomočjo spomladi očistili štirno in pripeljali svežo vodo. Hvala vsem, voda je bila je zelo pomembna dobrina!
Pred dobrimi sto leti je bil rek naših gasilcev »Bogu v čast, bližnjemu varujmo last.«
Dragi Berto, izpolnil si svoje življenjsko poslanstvo in dosegel si cilj.
Nekaj lepih misli «Kaj je življenje?« Življenje je dar… sprejmi ga!. Življenje je skrivnost… odkrij jo!, Življenje je sestavljenka… sestavi jo! Življenje je borba…bori se!. Življenje je pesem… zapoj jo! Življenje je avantura… sprejmi ga!
Prostovoljno gasilsko društvo Vrhnika in Gasilska zveza Vrhnika sta se ti oddolžili z priznanji in odlikovanji. Bil si prejemnik tudi odlikovanj Slovenske Gasilske zveze: plamenice 1. 2. in 3. stopnje. Občinska priznanja Gasilske zveze Vrhnika 1. 2. in 3. stopnje. Kipec sv. Florjana ob 100. obletnici Prostovoljnega gasilskega društva Vrhnika, in odlikovan z plaketo veterana Gasilske zveze Vrhnika.
Dragi Berto, ko se danes poslavljamo od tebe, te pozdravljam z vašim gasilskim pozdravom «Na pomoč«.
Prav tako si bil od mladinskih let član Planinskega društva Vrhnika. Pri številnih prostovoljnih delovnih akcijah, popravilih stolpa, urejanje okolice, priprava drv…. Zraven si bil tudi pri nastajanju novega stolpa leta 2008 do nastajanja nove koče. Vedno si imel dobro fizično kondicijo in pripravljen za pomoč. Na predlog Planinskega društva si prejel »Bronasti častni znak« Planinske zveze Slovenije.
Sredi 70 ih let si bil med petimi ustanovitelji peš pohodov iz Vrhnike na Triglav. Z »Vašani« Frankom Križajem, sta prevzela vodenje še v družbi z Janijem Cafuto, Tonetom Boštjančičem in Tinetom Suhadolnikom. Okoli 15 krat ste se odpravili peš na Triglav do leta 2000. Z vso prtljago in brez spremstva.
Dolga leta si bil tudi gospodar koče na Planini, do nove koče.
Redno, dnevno si hodil na Planino. Leta 2007 si bil 365 krat vpisan kot 3. v knjigo obiskov.
Moram ti povedat kako poseben si bil kot človek, in kot sodelavec na Planini. Včasih simpatično poseben, skromen, samosvoj, ampak takega smo te sprejeli mi in gostje. Marsikaj si nas podučil, poznal si ljudi, zgodovino Kačje vasi. Rekel si: do prvega maja tudi Planina ozeleni. Vedno se spomnim pogledati, letos bo že prej zelena. Strežba gostov je bila tvoja izbira, ki ti je ležala; resnost, natančnost, pozornost, doslednost so bile tvoje vrline.
Veliko gostov si poznal in oni tebe tudi iz okoliških vasi, krajev. Za mnogo gostov si vedel kaj pijejo, kaj imajo radi in kdaj hodijo, ali jih pa pogrešal. Prenekaterega si skozi okno opazil da prihaja, že si mu začel pripravljat čaj ali kaj proti prehladu. Rad si z njimi tudi pokomuniciral, kot si rad sam rekel. Če te ni bilo na Planini so gostje takoj rekli: »A Bertlna pa dons ni?« Drobne pozornosti, domačnost in bližino imamo vsi radi. Obiskovalci so bili kot tvoja družina. Posebno pozoren si bil do otrok. Če so prišli do koče, so dobili kakšno nagradico, tatu, bonbon ali rabili štampiljko za v šolo. To jim je bila velika motivacija. Večkrat si jih tako v hecu, po očetovsko in vzgojno vprašal, naj pokažejo če imajo kaj čevlje umazane, da se niso morda z avtom pripeljali. Za te otroke si bil »stric Berto« in te imajo še danes v spominu.
Pozimi si že v petek prišel skidat sneg in zakurit peč. Jeseni pograbit in pomest listje. Prišel si peš, včasih pa te je pripeljal prijatelj Tomaž iz Žita.
Če ti je kdo rekel gospod, si rekel »jaz nisem gospod, jaz sem tovariš«. Res si bil v pravem pomenu tovariš. Na sestanke in večja druženja pa res nisi rad hodil. Ja, bil si gospodar svojih odločitev. To si bil ti. Enkraten. Legenda Planine!
Tudi v Žito k bivšim sodelavcem si še občasno zahajal, da si jim skuhal kavo. Takšnih kolektivov je danes malo, da bi se še rad ali lahko vračali mednje.
Ko sva z Mirkom pred 10 leti odhajala iz Planine, nama je bilo lažje, da si ti ostal naprej z naslednjim oskrbnikom Mitjo Kovačičem, kot vez z gosti.
Berti, nismo si izbrali mirnih upokojenskih let. Smo pa bili veseli in počaščeni, da nam je bilo zaupano tako poslanstvo, narediti nekaj dobrega za ljudi, za prepoznavnost Planine in Vrhnike. Kadar je bilo manj ljudi smo se tudi mi z gosti nasmejali in pozabavali. Spoznali smo nove ljudi in prijatelje. Še danes naju marsikdo pozdravi, povpraša kako si ti, midva, če pogrešava Planino.
Dragi Berto, s teboj nam je bil odmerjen poseben čas, da se ti zahvalimo, za dneve, tedne, leta, ki so nam bili podarjeni.
Danes vsi tukaj zbrani, ti izražamo bolečino, ko se moramo sprijazniti s tvojo smrtjo in njeno dokončnostjo in v upanju, da morda s smrtjo ni vsega konec. Da počastimo tudi svojo minljivost in življenje, ki bi ga morali doumeti.
Življenje je kot ladja, ki se vse bolj oddaljuje – ko je ni več, jo onstran obzorja nekdo pričakuje.
Naj te sprejmejo angeli na nebeških poljanah, kjer je mir. V tišini in svetlobi spiš, a v naših srcih še živiš. Berto, počivaj miru!
V imenu Prostovoljnega gasilske društva Vrhnika, gasilk in gasilcev. V imenu Planinskega društva Vrhnika, planink in planincev in v najinem imenu kot dolgoletna oskrbnika Planine; Ema in Mirko Goričan.
