Čas se je prevesil v zlato jesen in tako se je začel naš prvi pohod v tej sezoni. Napoved vremena je bila zelo lepa, zato sta naša vodiča Elica in Milan
načrtovala pot proti Snežniškemu pogorju, na Milanjo, ki je del Volovje rebri.
Po dolgih počitnicah se nas je zbralo lepo število veselih in seveda zvedavih pohodnikov. Pogrešali smo le Jožeta, ki se je žal poslovil.
Pot nas je vodila proti Ilirski Bistrici, kjer smo zavili levo proti Trnovski bajti v Mrzlem dolu. Tukaj smo si nadeli nahrbtnike in začela se je naša pešpot. Nekaj časa smo hodili po cesti, nato pa zavili na travnato pobočje, kjer se lepi pašniki zaraščajo. Opazovali smo različne redke cvetice pisanih barv, ki so se še razkazovale v toplem soncu. Med prijetnim kramljanjem smo kar naenkrat prispeli do vrha Milanje (1099 m). Od tukaj se nam je odprl prekrasen razgled na širšo okolico: Bele ovce, Milanko, Učko, Vremščico, Mašun, Šembije, Kvarnerski in celo na Tržaški zaliv.
Uživali smo v prijetno toplem soncu in jasnem vremenu. Ko smo se vračali mimo tako imenovanih balvanov, smo opazili tudi naravno okence. Nekaj tako nevsakdanjega se ne vidi velikokrat. Dva naša ljubitelja skal sta se hitro povzpela na vrh in nas, majhne opazovala od zgoraj navzdol kot dva ptička. Mi pa smo se posvetili spoznavanju velikih bogomolk, ki smo jih našli v visoki travi.
Med nami je bila tudi pohodnica, ki je praznovala okroglo obletnico in nas je na koncu počastila z dobro malico. Iskrene čestitke in hvala.
Zahvala gre Milanu in Elici, da smo preživeli prekrasen dan, videli veliko lepega in si napolnili baterije za čiste in jasne misli.
Besedilo: Nežka Vihtelič
Slike: Milan Jerman, Vlado Nikolić
