Ko smo Sončki zjutraj odhajali na pohod, smo potrebovali dežnike, ker še ni ponehalo rosenje po deževni noči. Danes ne bo potrebne posebne zaščite pred soncem, sem pomislila in s pogledom ošinila oblake nad sabo. Med vožnjo v smeri Karavank pa so se začele megle dvigovati in na severozahodu smo v daljavi zagledali pas jasnine in s soncem obsijane Julijce. Po avtobusu je završalo, široki nasmehi so preplavili obraze.
V Javorniškem Rovtu smo izstopili in se po lepo urejeni poti skozi gozd visokih bukev in smrek, skozi katere se je že kazalo sonce, sprehodili do Križovca. Mimo odcepa poti proti Planini pod Golico smo zavili desno navzgor do planine Pusti rovt. Posedli smo okoli pastirskega stana in se razgledovali po cvetoči planini. S Pustega rovta smo se usmerili desno v strmino, pustili za seboj gozdno področje ter se po stezi med travami in pisanim cvetjem dvignili do sedla Kočna, kjer se je odprl pogled na megleno morje, pod katerim se je skrivala Avstrija. Opaziti je bilo markacije za slovensko planinsko pot in mejne kamne med dvema državama.
Steza se je še vedno dvigala in nato zaobjela pobočje Korenščice (1764 m) ter nas udobno pripeljala do pastirske koče na Belski planini, imenovani tudi Svečica. Naokoli je pašnik pokrivalo planinsko cvetje in zelišča. Cvetovi avriklja in narcis so večinoma že odcveteli, a sem pa tja so se še našli šopi narcis in s skalovja ob koči je še kukal posamičen cvet avriklja.
Nato smo se zagrizli v strmi del planine in po grapi navzgor proti Struški. Sonce je grelo, rahlo pihljanje vetra je prijalo. Nismo hiteli. Ob premagovanju strmine smo uživali ob pogledu na naše gore in na raznobarvno gorsko cvetje naokoli. Občudovali smo rdeče storžasto socvetje vretenčastega ušivca, opazili posamične bele cvetove alpskega kosmatinca, vmes pa pazili, da ne bi stopali na male in velike encijane. Pod rušjem in med skalovjem so bili med zeleno rjavim listjem vidni roza cvetovi navadnega slečnika. Kotanje, kjer je ravnokar skopnel sneg, so prekrivali navadni alpski zvončki, ob spodnjem robu steze pa so ždele skrivnostne alpske mastnice. Travnata področja so bila polna Einselerjevih orlic, pogačic, Zoisovih vijolic in koroških zlatic. Med zaplatami rušja smo kmalu prišli do roba severne stene Struške in ob njej do Velikega vrha, ki je s svojimi 1944 m tudi najvišji vrh Struške. Medtem se je meglena zavesa nad Avstrijo razkadila, po dolini se je vila Drava. Vrh je na severno stran prepaden, a udoben in tudi ves okrašen s spomladanskim in Clusijevim sviščem ter drugim planinskim cvetjem.
Vračali smo se po brezpotju do pastirske koče, nadaljevali strmo navzdol in prišli na lepo gozdno stezo ter se skozi hladno senco gozda v ključih spuščali. Pod Križovcem smo stopili nazaj na znano gozdno cesto in po njej do Pristave.
Sončki smo osvojili še en vrh v Karavankah. Vodniki so brezhibno pripravili naš pohod. Še posebej me je navdušila pot navzdol od koče, saj je nudila nogam mehko cikcakasto hojo po gozdu in prijetno hladila ter grela od vseh razgledov z vrha in tudi od sonca, ki se mi je preveč dotaknilo obraza. Niti v sanjah si nisem predstavljala, da bo dan na Struški tako lep, sončen in cvetoč. Vodnici sta našteli čez dvajset vrst gorskega cvetja. Ni čudno, da sem ponoči sanjala o rožah, ki sem jih občudovala na Struški en dan prej in še v sanjah pazila pri hoji, da ne bi pohodila nežnih cvetov Zoisovih vijolic in veliki encijanov.
Besedilo: Marija Dolinar, komentar k fotografijam: Sonja Repnik
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Tatjana Rodošek
Zemljevid: Srečo Kenk
