No, končno sem tudi jaz prišel na vrsto in dobil priložnost, da napišem nekaj vtisov z zadnjega pohoda. Veste, pri nas Sončkih je tako, da ko Sonja vpraša, kdo bo napisal članek o tisti dan doživetem, se dvigne toliko rok, da je v resnih težavah. Pa bo res treba napraviti nekakšen vrstni red!
V torek, 2. oktobra, je zjutraj kazalo zelo slabo. Misel, da bi opravili pohod na Češko kočo, ki ga imamo že od septembra v planu, je odpadla ob vremenski napovedi dan prej. Odpeljali smo se proti Kamniku, da bi s Kranjskega Raka opravili vzpon na Veliko planino. Vendar so temni oblaki pred nami kazali na dež in oskrbnik Jarške koče nam je po telefonu svetoval, naj ostanemo kar v dolini, čeprav smo imeli gori naročene pečenice z zeljem. Sledila je hitra sprememba plana in padla je odločitev, da gremo po Koželjevi poti ob Kamniški Bistrici.
Po daljšem postanku za kavo ob vznožju gondolske žičnice na Veliko planino smo ugotovili, da iz preperelih žlebov malo manj curlja. Iz nahrbtnikov smo potegnili rekvizit, ki smo ga skoraj celo leto nosili s seboj po nepotrebnem. Sedaj pa se nam je predstavil kot pravi prijatelj. Le kdo si ga je izmislil? Menda je bil najprej namenjen za nežno gospodo, da jim sonce ni preveč porjavelo kože. Vidite, že takrat so ljudje vedeli, da pretirano sončenje ni zdravo.
Nismo prehodili cele Koželjeve poti. Najprej smo prečkali dolino Korošice, nato pa nadaljevali po stezi nad strugo Kamniške Bistrice. Ker nam je pogled zastiral dežnik ali pelerina zaradi pršenje iz sive megle, smo gledali bolj v tla. Koliko življenja se odvija pod nogami, pa tega v lepem vremenu ne opazimo. V iskanju hrane smo srečali nekaj deset močeradov, ki so uživali v za njih najlepšem vremenu. Do zime si morajo nabrati dovolj zalog, da bodo naslednje leto nadaljevali svoje poslanstvo. Podrast odmira, drevju rumeni in odpada listje, vse se pripravlja na zimski počitek.
Hojo po Koželjevi poti smo zaključili pri najbolj impozantnem delu poti, pri Predaslju. Tu je reka Kamniška Bistrica zarezalo globok vintgar z ozkimi, zavitimi koriti. Ker pa nismo kar tako in še deževati je ponehalo, smo se odpravili na drugo stran doline in si ogledali stransko dolino Kamniške Bele do slapu Orglice. V takem vremenu je čas za odkrivanje majhnih biserov Slovenije.
Med vračanjem na cesto Kamnik – Kamniška Bistrica je spet pričelo deževati. Imeli pa smo še en resen opravek. Zaradi slabega vremena smo z dovoljenjem razumevajočega šoferja Borisa kar v avtobusu čestitali naši pohodnici Miri za štiridesetletnico na nekaj let podlage in z užitkom začeli presnavljati ponujeno energijo za naslednji pohod.
Pa lep pozdrav
Besedilo: Sonček
Fotografije: Tatjana Rodošek, Repnik Viktor
Komentar k slikam: Sonja Zalar Bizjak
Zemljevid: Srečo Kenk
