Na zadnji izlet pred poletjem smo se odpeljali proti Primorski do vasi Vanganel pri Kopru in izstopili nad Vanganelskim jezerom.
Po stezi smo se povzpeli na pregrado na Bavškem potoku, ki je ustvarila Vanganelsko jezero in se sprehodili ob mirni jezerski gladini, kjer je ribič raztovarjal pribor, mi pa smo krenili navzgor skozi istrski gozd v smeri današnjega cilja. V tem letnem času je ruj že počasi odcvetal, gozd je dišal po borovcih in vlagi preteklega deževja, steza pa se je postopno dvigala v strmino do makadamske poti in med oljčne nasade s pogledom na gričevnat svet proti Pomjanu in Šmarju.
V sparini junijskega dne smo po kolovozu prišli med prve hiše v Marezigah in posedli pod drevesa v parku sredi vasi ter osupnili ob pogledu na Koprski zaliv od Kopra do Debelega rtiča in na številne vasi in kraje v koprskem zaledju. Na obali jugozahodnega morja so se slutili obrisi hiš italijanskega Gradeža, za Dekani desno pa smo prepoznali Tinjan. Rahel veter nas je hladil, ko smo vsak na svojem koščku klopce ali škarpe, vsak na svoj način doživljali razgled s tega roba Slovenske Istre, ki je lahko za trenutek ustavil čas in ga za hip pomaknil nazaj v morje spomina. Tihi pogovori, smeh in malica pa sonce in morje v daljavi.
Razen dveh kolesarjev ljudi ni bilo videti, urejenost kraja pa je pripovedovala zgodbo o soncu in vinu ter o marljivosti domačinov, saj so vrtovi obdelani, ob robih pa cveti sivka in posamezna granatna jabolka. Dišalo je po pokošenih travah, pobočja pod vasjo pa so bila posuta s številnimi vinogradi, zato ne čudi, da so si v parku v Marezigah zgradili vinsko fontano. Počasi smo se odpravili proti dolini ter pod Vanganelskim jezerom še enkrat prečili Bavški potok in se mimo vinogradov čez kamniti, z grmičevjem porasli travnat svet spustili mimo prvih hiš nazaj v Vanganel.
Ob svežini sokov in kavice smo počakali avtobus, veseli, da tudi tokrat muhastemu junijskemu vremenu ni uspelo, da bi nas prikrajšal za izlet.
Besedilo: Marija Dolinar
Fotografije: Tatjana Rodošek
Zemljevid: Srečo Kenk
