Da, Sončki smo bili v Peklu, vendar tistem pri Borovnici. Pekel je sicer zelo slikovita soteska potoka Otavščice in kakor je blizu Vrhnike, je vse premalo poznana tudi med Sončki, zato je bil obisk te naravne znamenitosti več kot upravičen.
V hladnem jutru nas je avtobus odpeljal le do gostišča na začetku soteske, kjer smo se od šoferja poslovili, kajti na Vrhniko smo se namenili priti peš. Na našo pot smo povabili Gabrovšek Romana, ki pozna vse poti in stezice v gozdovih tam naokoli, pa še veliko zanimivega zna povedati o krajih na naši poti. Pred odhodom smo se pogovorili o nevarnostih vzpona skozi sotesko in o njenih posebnostih. Pekel je namreč vpisan v inventar naravne dediščine kot hidrološka, geomorfološka in botanična znamenitost. Voda se spušča s Pokojiške planote v dolino preko številnih skalnih skokov, kjer je ustvarila slapove, slapišča in brzice. Sotesko oblikujejo mogočne skalne tvorbe iz dolomita, zanimiv pa je tudi rastlinski svet. Tu rastejo nekatere čisto alpske rastline, kot sta dlakavi sleč in rumeno milje, najbolj znamenit pa je kranjski jeglič, ki uspeva res samo v Sloveniji. Hladna pomlad je zavrla njegov razvoj, zato smo videli le listne rozete in prve cvetne popke, ne pa njegovih vijoličastih cvetov. Pač pa nas je pri tretjem slapu presenetila skupina cvetočih blagajevih volčinov. To rastišče ni omenjeno v literaturi o Peklu in prvo kar pade na misel je, da ga je nekdo tam posadil.
V preteklih dnevih je precej deževalo, zato je naše govorjenje kmalu preglasilo šumenje vode. Tudi strm vzpon in zahtevna pot sta poskrbela, da smo utihnili in se posvetili hoji in občasnemu opazovanje divje soteske in šumeče vode. Obiskali smo vse slapove in si bili edini, da ni veličasten le slap Savica, tudi Pekelski slapovi so vredni obiska, posebno ob veliki vodi.
Na vrhu soteske nas je obsijalo sonce in avantura, kot je rekel Roman, je bila za nami. Po počitku smo nadaljevali pot proti Pokojišču in Zavrhu. Vasici na planoti sta po 2. svetovni vojni zrasla na pogoriščih med vojno požganih domačij. Pod Malim Trebelnikom smo dosegli rob Pokojiške planote, okoli 800 metrov visoko in odprli so se nam razgledi širom po Sloveniji. Čist zrak je poskrbel za dobro vidljivost od Snežnika do Kanina, pod nami pa je ležalo s soncem obsijano Barje, mnogim tako domače, vendar s tega zornega kota še ne videno. Zadovoljni smo se začeli spuščati po gozdni poti po pobočjih nad Borovnico. Nad Bistro smo se poslovili od Romana in se mu zahvalili za odlično vodenje, sami pa nadaljevali pot proti Verdu, kjer smo zadovoljno zaključili še en nadvse uspešen pohod.
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak Fotografije: Sonja Repnik Zemljevid: Srečo Kenk
