Po dveh mesecih, smo se 7. septembra Sončki ponovno zbrali pred OŠ Ivana Cankarja, vsi veseli, da se spet vidimo. Nič kaj všeč nam ni bilo vreme, popolnoma neprimerno za vzpon na Veliki vrh nad Kofcami. Težki deževni oblaki so pritiskali k tlom in med vožnjo proti Ljubljani smo se odločili, da obiščemo pred mesecem dni odprti Slovenski planinski muzej.
Vso vožnjo na Gorenjsko nas je spremljal dež in lahkega srca smo zavili v Mojstrano in se ustavili pred monumentalno zgradbo muzeja, ki simbolizira ogromno skalo ali pa bivak. Sprejela nas je prijazna kustosinja in nam uvodoma razložila idejo muzeja in nam svetovala, kako naj si muzej ogledamo. Po ogledu kratkega filma o slovenskem gorskem svetu smo se po skupinicah razpršili po prvem nadstropju, kjer je v tematskih sklopih prestavljen vzpon na izbrano goro. Vsak je sledil nalogam na računalniških zaslonih in če jih je pravilno rešil, je na koncu dobil razglednico z žigom izbrane gore. Skoraj vsi smo sedli v maketo bivaka in podoživeli hrup gorske nevihte. V muzeju je obilica muzejskega gradiva, ki smo ga bolj na hitro pogledali in že takoj ugotovili, da bo potreba še kdaj priti. Vzeti si je treba čas za oglede filmov in fotografij ter prisluhniti posnetkom pripovedi o tem, kako je bilo v naših gorah nekoč.
Z ogledom muzeja smo pohiteli tudi zato, ker smo hoteli tudi hoditi, kljub dežju. Avtobus nas je zapeljal do Koče pri Peričniku, od koder smo se odpravili po poti ob Triglavski Bistrici v Vrata. Pravo doživetje, glede na to, da se večina obiskovalcev v Vrata pripelje z avtom. Steza nas je vodila ob živahni alpski rečici, mimo velikih skal konglomerata in ledeniških balvanov, čez hudourniške grape in pod mogočnimi spodmoli Galerij. Prebirali smo informativne table, ki so nas seznanile z geološko zgradbo pobočij in pri tabli, ki je predstavljala gamsa, smo raje opazovali enega živega v grapi nad nami.
Nagrada za mokroto na poti je bila prijazna jedilnica Aljaževega doma v Vratih in topel čaj. Megle so zagrinjala pobočja in le z informativnih tabel so nas pozdravljali okoliški vrhovi s Triglavom na čelu. Ker je še vedno deževalo, smo bili malo siti mokrote, zato je avtobus prišel po nas k Aljaževemu domu in zadovoljni smo se vrnili na Vrhniko.
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Tatjana Rodošek
