Dokaj zgodaj smo se odpeljali v smeri Žužemberka, v Dvoru prečili Krko in izstopili v vasi Podgozd, kjer so nas smerne table za Sveti Peter napotile na kolovozne poti do roba gozda ter po stezi dalje pod njegovo okrilje.
Bilo je soparno, dišalo je po vlagi in smrekah, včasih je skozi drevesne krošnje posijalo tudi sonce. Ob stezi, ki je večkrat prečila gozdne ceste in se vztrajno dvigala, so bile postavljene postaje križevega pota, čigar obnovljeni železni križi so me spominjali na stara pokopališča iz prejšnjega stoletja.
Strmina ni popuščala in v zadnjem delu je bila moja hoja ob ograji levo navzgor preizkus vztrajnosti in popuščanja sami sebi, a ob vstopu na vrh so se mi oči odlepile od tal in zaplavale v smeri razglednega stolpa pod nebo in nato po Suhi krajini in Posavju v daljavi.
Sončki smo skoraj prekrili 888 m visoki travnat vrh z narcisami, stolpom, razglednikom, obnovljenim zavetiščem, klopmi in lesenimi napušči. Za trenutek se mi je zazdelo, da je vsega preveč, naslednji hip pa sem se nasmehnila, saj to pomeni, da sem gor ljudje radi prihajajo po mir in tihoto, ali pa tudi na srečanja in pogovore z naključnimi obiskovalci.
Nazaj ob ograji se mi je zdela hoja lahka in po široki gozdni poti naravnost mimo križišča za Podgozd sem poltiho pela ter mimogrede švrkala nove oznake za evropsko planinsko pešpot E7, ki so nas spremljale vse do kraja Lašče, kjer smo posedli na avtobus.
Tokrat nazaj grede nisem spala, saj je vožnja proti Kočevju vabila moje poglede po svetlo in temno zeleni lepoti kočevske pokrajine, po kateri smo iskali in tudi našli cilje naših bodočih pohodov.
Besedilo: Marija Dolinar
Fotografije: Tatjana Rodošek, Danica Kos, Sonja Zalar Bizjak
Zemljevid: Srečo Kenk
