Planinsko Društvo Vrhnika

Aktualno

Zimzeleni

Zimzeleni v dolini Završnice

Hladno in jasno jutro je obetalo prijazen dan tudi na Gorenjskem, kamor smo bili namenjeni. Z Žirovnice smo krenili v dolino Završnice. Dolina je zarezana

Več >>

Sončki na Reški planini nad Preboldom

S štajerske avtoceste smo se na izvozu za Šempeter usmerili  proti Preboldu in se mimo cerkve sv. Pavla obrnili v pobočje Gradišča. Med hribovskimi kmetijami vasi Marija Reka smo se pripeljali do Planinskega doma pod Reško planino in se sprehodili do cerkve Marije Vnebovzete z  razgledom na okoliška hribovja.

Od table Krožna učna pot Marija Reka smo šli po cesti, občudovali orjaške lipe in obstali pri tabli s popisom drevesnih vrst, in ob geološkem stolpcu s plastmi kamnin, ki se pojavljajo na območju občine Prebold. Pri  Popelovi kapeli smo krenili desno mimo informacijske table za Plezalno steno in na razpotju s ceste sledili markacijam v strmino, ki ni popustila, dokler nas ni steza pripeljala na greben Reške planine med čudovite več debelne bukve in čez čas na njen 925 m visoki vrh,  prepreden s travo in podrtim drevjem. Posedli smo po trohnečih deblih in štorih ter malicali. Med osamelima  smrekama sem gledala Spodnjo savinjsko dolino in njene kraje, se spogledovala z Goro Oljko in šoštanjskim dimom nekje v ozadju. Nadaljevali smo čez poseke z mladimi smrekami in listavci do smrekovega gozda in  ob njegovem robu navzdol do vikenda Mrzličar in se med cvetočimi travami spustili na cesto do kmetije Završnik in čez dvorišče navzgor na pot ob gozdu, na steze v pobočju Tolstega vrha ter uživali v hoji, ki jo je hladil rahel vetrič vse do Počivalnika, kjer smo zavili navzdol do travnikov in hiš ter prišli na cesto ob nekdanji Tekstilni tovarni Prebold, kjer nas je osvežil rahel dež, da smo pohiteli v klanec mimo graščine skozi park do parkirišča, kjer je čakal avtobus.

Na poti domov mi gneča in požar ob avtocesti nista dvignila adrenalina. Zleknjena na sedež sem  tavala po poteh na Reško planino in namesto smradu dima, vonjala lipe, ki bodo gor prav kmalu cvetele. Še bi šla doživet njen vrh, ki me v svoji drugačnosti in zapuščenosti vabi, da bi tam sedela dolgo in se prepričala, če se res tako divje samotno dviga iz Posavskega hribovja, kot se mi je to zdelo danes.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek

Zemljevid:  Srečo Kenk

Delite

Facebook
Twitter
LinkedIn