a našem zadnjem pohodu pred poletnimi počitnicami, ko se Sončki razkropimo na vse strani, smo prečili Malo goro. Po planu bi sicer morali na razgledno Uršljo goro pri Slovenj Gradcu, vendar nam jo je vreme tokrat zagodlo.
V turobnem jutru smo se ob dolenjski železniški progi odpeljali do Ortneka, od tam pa v hrib do vasice Velike Poljane. Pri cerkvi na začetku vasi smo izstopili, se sprehodili skozi vas in naprej med travniki. Razveselili smo se suhe poti, saj v Suhi krajini ponoči ni deževalo, zato smo s ceste zavili na stezico. Označena, vendar ponekod komaj vidna, s travo poraščena steza, nam je skrajšala del hoje po makadamu. Zadnji strmi vzpon po stezi med z mahom poraščenimi skalami nas je privedel do razgledišča – videlo se je le v Struško dolino, hribi in gore so bili skriti v oblakih.
Pri Planinski koči pri Sv. Ani, zgrajeni na temeljih nekdanje kmetije in mežnarije, smo ob Ivankinih belokranjskih dobrotah, prvič zaslišali oddaljeno grmenje. Ustavili smo se tudi pri bližnji cerkvici Sv. Ane, od koder bi se v lepem vremenu videlo do Snežnika, mi pa smo s pogledi obšli le ribniško dolino z Veliko goro in cerkev v Novi Štifti pod Travno goro.
Opisi na ličnih lesenih tablah, ob spustu proti Ribnici po Ribniški naravoslovni učni poti, so nas opozorili na: “ognjeni telefon”, ki je potekal od Vinice v Beli Krajini do Ljubljane in obveščal o turških napadih, na kopišča in oglarjenje, na ptice, divjad, gozd in njegove funkcije… Prve dežne kaplje so nas ujele pred Jamarskim domom, vendar nas je gosto listje bukovega gozda zaščitilo pred njimi. Med tem, ko so nekateri v Jamarskem domu pri Francetovi jami, ob kavici pred poletjem še zadnjič poklepetali, smo drugi iz spanja v svoji “koči” z jabolki zvabili njihovo ikono, vietnamskega pujsa z imenom Lojz. Po pol ure hoje pod dežniki so nas pri avtobusu pričakali prvi sončni žarki.
Vožnja do doma je med tem, ko smo obujali spomine na prehojene poti in premlevali načrte za počitnice, hitro minila. Še zadnji pozdrav, nasmeh in že smo odšli vsak proti svojemu domu.
Besedilo: Sonja Repnik
Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak
Zemljevid: Srečo Kenk
