Tri dni pred koncem podaljšanega poletja, na prvi oktobrski torek, smo se Sončki odpravili na Tolminsko. Zvabila nas je Kobilja glava, malo znana gora nad Baško grapo. S svojim travnatim vrhom, visokim 1475 metrov je namreč imeniten razglednik. In vreme je bilo tako, kot smo si ga želeli – sončno in toplo, s plavim nebom, ki je omogočalo poglede v daljavo. Na severu razgled omejujejo Spodnje Bohinjske gore, na ostalih straneh neba pa razgled seže do daljnih obzorij. Vmes je toliko gora in planot slovenske zemlje, da igra srce, ko vidi vso lepoto pokrajine pod seboj.
Dostop do te lepe gore sta nam olajšala dva minibusa, s katerima smo se pripeljali do ovčje planine Stador. Po postanku za malico in kavico smo se skozi visoke, porumenele trave povzpeli na vrh Kobilje glave. Vse je prevzel enkraten razgled, ki ga delno ovira le sosednji vrh Jalovnik, Sicer pa se pobočja Kobilje glave strmo spuščajo v grape, ki s treh strani obdajajo goro. Vsi navdušeni smo se poslovili od vrha in se po travnatem in zelo razglednem grebenu čez Klonice spustili na planino Lom. Tu se je večina Sončkov odločila za sestop po stari vojaški poti pod grebenom Tolminskega Triglava v Žabče pri Tolminu. Manjša skupina jih je nekaj časa spremljala, nato pa se vrnila na planino Stador do minibusov. V Žabčah smo se sestali in se odpeljali na pijačo, ki so jo tisti, ki so premagali 1200 višinskih metrov spusta, zelo zaslužili.
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak, Vojko Bizjak
Zemljevid: Srečo Kenk
