V torek, na dan našega pohoda je bil tako lep dan, da se nam je že od jutra kar smejalo. Zapeljali smo se na Gorenjsko, skozi kroparski kotel do vasice Jamnik na pobočjih Jelovice, kjer smo izstopili. Na koncu travnatega pomola nas je vabila slikovita cerkvica Sv. Primoža in v bleščeči jutranji svetlobi se je pred nami razprostirala gorenjska ravnina, obdana s Karavankami in Kamniškimi Alpami.
Cerkev Sv. Primoža je s svojo obliko in lego morda najbolj fotogenična cerkev na Slovenskem. Nobena fotomonografija o Sloveniji ni brez nje. Celo v članku o Sloveniji v reviji National geographic je bila fotografija Sv. Primoža z gorami v večerni svetlobi. Cerkvica z okolico tudi nas ni pustila ravnodušnih. Ko smo se naužili razgleda, nam je mežnarica z Jamnika odprla cerkvene duri, da smo si lahko ogledali še srednjeveške freske v gotskem prezbiteriju.
Potem nas je vabila strma Jelovica. V prijetnem hladu smo se vzpenjali po južnem obrobju lijakastega pobočja, na katerem dnu leži utesnjeno železarsko naselje Kropa. Pod Črnim vrhom smo prišli do razgledne točke na robu planotaste Jelovice, kjer je bil razgled zaradi višine preko 1200 metrov še bolj obsežen. Od tam ni bilo več daleč do Vodiške planine, kjer nas je pričakal gostoljuben oskrbniški par z okusnim ješprenjem in slastnimi sirovimi štruklji. Krave, ki so prispevale mleko za skuto, so se pasle v bližini Partizanskega doma, kjer še negujejo vrednote odporniškega gibanja Gorenjcev v drugi svetovni vojni.
Z Vodiške planine smo se po severnem robu spustili v Lipniško dolino. Ponekod so pot krasili pravi slapovi zlato rumenih socvetij negnoja. Polepšali so nam sicer malo enolično pot v dolino.
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Sonja Repnik
Zemljevid: Srečko Kenk
