Bila je sobota, sredi marca. Ker se obdobje lepega vremena še kar nadaljuje, smo se Triglavke s svojimi vodji odločile za obisk Snežnika, najvišjega vrha južne Slovenije.
Pred odhodom nam je Jože obljubil nagrado na cilju, to bo na 1796 m visokem vrhu. Vožnja proti Ilirski Bistrici se je kar vlekla, razveselil nas je pogled na zasnežen Snežnik. Lahko bi zavili že prej in se preko Mašuna vzpeli na vrh, a danes smo se odločili za pot iz Sviščakov. Proti njim smo zavili sredi Ilirske Bistrice, zavedajoč se, da nas čaka 16 km ovinkaste, delno tudi makadamske ceste. Kmalu nas je začel spremljati sneg ob poti, hitro je rastla njegova debelina. Ko smo parkirali, nas je sprejel lep, sončen zimski dan.
V pričakovanju vsega zanimivega, ki nas tokrat čaka, smo korajžno stopili po deloma zaledeneli poti. Kmalu smo občutili, kako prav je imela Suzana, ko nas je spomnila na dereze. Tako so se znašle v vseh nahrbtnikih, zraven termovke s toplim čajem. Da nismo prav zgodni, so nam dajali vedeti tisti, ki so se že vračali z vrha. Veseli smo bili novice, da na vrhu ne piha preveč in da nas čaka lep razgled. Nekako na polovici vzpona, nam je bila ponujena možnost, da nesemo na vrh poleno. Še več kot desetletje nazaj, sem ga res nesla, tokrat pa se za to nisem odločila. Z razgledom na kočo tik pod vrhom, nadaljujemo med rušjem. Hoja v času, ko je še sneg je lažja. Na zadnjem platoju pod kočo, nam je Jože pokazal, kako se uporabi cepin ob zdrsu. Bil je zelo nazoren in zanimiv, bravo Jože in hvala! Do vrha ni bilo več pričakovati kaj zanimivega pa vendar smo dohiteli mamo s sinom, ki se je bal zdrsa in ni hotel naprej. Suzana mu je dala svoje dereze in dovolj korajže, da je prišel do koče. Pogled nanjo mi je bil čisto nov. Na vseh prejšnjih pohodih je zaradi megle in burje nisem videla. Tokrat pa je bilo vse drugače. Vrh nad kočo nam je ponudil razgled, ki je bil vreden nagrade, katero nam je obljubil Jože. Občudovale smo našo prelepo Slovenijo od morja do Triglava. Čajček in druženje v koči je vedno nekaj posebnega. Neverjetno je, koliko stvari si želimo povedati, vse je prežeto z veseljem in zadovoljstvom, na žarečih obrazih pa se vidi sreča.
Čakal nas je še povratek. Za spust smo si vsi nadeli dereze, tako je bila hoja bolj varna in brezskrbna. Preprosto se je bilo spuščati po dobro uhojenem snegu. Kar hitro smo prišli do avtomobilov. Ker je bilo še dovolj časa, je Bogdan predlagal ogled Volovje rebri, ki povezuje Veliko Milanjo z Lunjevico. Zanimivo je naravno okno, lepa so kraška polja, daleč na obzorju pa smo lahko spet občudovali ali pa le slutili lepote, ki smo jih videli z vrha.
Po vsem doživetem smo imeli občutek, da danes česa lepšega ne more biti več. Pa vendar se je na naše obraze prikradel nasmeh, ko smo v Pivki ugriznili v sočne mafine. Z njimi nas je Bogdan spomnil, da je imel prejšnji mesec rojstni dan. Čestitke in hvala Bogdan!
Prijetno utrujeni smo si pomahali v pozdrav.
Triglavka Mateja
