Končno sta naša prijazna vodnika Elica in Milan uspela naročiti lep sončen dan, da sta nas Zimzelene po mesecu hladnega in slabega vremena odpeljala na izredni četrtkov pohod.
Zapeljali smo se čez Col mimo vasic Kovk in Otlica do Predmeje, kjer smo zapustili avtobus. Med vožnjo smo se še vedno čudili razdejanju , ki ga je po gozdu napravil nedavni žled.
Od Predmeje smo se po senčni gozdni poti povzpeli na Čaven do Bavčerjeve koče (1242 m), kjer nas je pričakala prijazna oskrbnica. Po kratkem postanku smo se spustili približno 200 m nižje na planoto Mala gora. Ta gora je »simbol trdega dela in lepih spominov.« Tu so namreč kmetje iz okoliških vasi do leta 1964 kosili travo in seno na vejah prepeljevali v dolino. V spomin na te čase je ostalo zatočišče iz sena in bivak ter vsakoletni Velikonočni pohod.
Planinci in prijatelji iz Kamenj so leta 2000 na temeljih starega bivaka postavili novo prijazno kočo, ki vabi ob nedeljah.
Od tod je tudi lep pogled na skalne prepade Kuclja, globoko navzdol pa po Vipavski dolini.
Vrnili smo se po krožni poti nazaj h koči Antona Bavčerja. Med prijetnim sprehodom ob skrivenčenih od silne burje prepihanih drevesih smo opazovali značilne rastline: narcise, šmarnice, avrikelj, Jacquinov ranjak, alpski srobot itd.. Samo tu domuje tudi rebrinčevolistna hladnikija. Na robu Male gore so nas presenečali mogočni podrti kamniti sestavi – kamen, kamen in še enkrat kamen med bornimi travami.
Zelo se nam je mudilo na obljubljeni bograč in kavo. Po kosilu in prijetnem klepetu smo se zadovoljni vrnili proti Predmeji, kjer je čakal šofer Boris in nas polne lepih vtisov odpeljal na Vrhniko.
Zapisala: Marjana Kolenko
Foto: Sonja Zalar Bizjak, Joža Miklavčič
