Ob upoštevanju vseh vladnih ukrepov za preprečitev širjenja okužb z virusom Covid-19 se nas je v Logatcu v soboto zbralo 9 pohodnikov z vodnikom Jožetom. Z osebnimi avtomobili smo se nato odpeljali na Ravne pri Žireh, kjer smo začeli pohod. Po gozdni poti smo najprej krenili navkreber, po nekaj hoje pa navzdol, kjer smo zagledali prelep Bezjakov slap v dolini Črne. Nad njim sta obtičali dve debli v obliki križa. Slap meri približno 4 m, pred slapom je manjše jezerce, ob njem pa ostanki nekoč delujočega mlina. Slap je zelo lep in vreden ogleda, v poletnih mesecih tudi prijetne ohladitve. Po kratkem postanku smo se vrnili po isti poti in nato skozi gozd prišli do mesta, kjer se nahaja tako imenovana Tomaževa miza, ki jo sestavljata dve skali v obliki mize, visoke tri metre in široke pet metrov. V času med obema svetovnima vojnama je miza stala že na italijanski strani, saj je v njeni bližini potekala Rapalska meja, med kraljevinama Italijo in SHS – kasnejšo Jugoslavijo. Ostanki mejnikov so tu še dobro ohranjeni. Vzeli smo si čas in ob občudovanju naravne dediščine zaužili nekaj okusnih sladkih dobrot Lojzke in Suzane. Ogledali smo si tudi lepo ohranjen velik italijanski bunker, ostanek italijanske obrambne linije Vallo Alpino na vrhu Malega Kovka. Spraševali smo se, kako so vojaki ves material za bunker znosili skozi gozd na mesto, kjer stoji še danes. V gozdu je zaznati prebujanje pomladi, saj je bilo ob poti vse polno telohov. Nato smo po grebenu prišli na vrh Kovka (824 m). V vpisni skrinjici pohodnike čaka presenečenje. Navzdol smo se spustili proti Dolam, kjer smo se pod obnovljenim kozolcem poleg Marjetnga doma okrepčali z malico iz nahrbtnikov. V neposredni bližini se nahajajo tri lične glamping hišice, ki nudijo najemnikom prijetno bivanje v neokrnjeni naravi. Po gozdni poti smo se nato spustili do avtomobilov. Naše vračanje proti domu je bilo skozi Medvedje Brdo, kjer smo se ustavili. Iz razgledne točke na Šinkovcovem griču, ki v jasnem vremenu nudi lep razgled po večjem delu osrednje in zahodne Slovenije. Tokrat nam je žal rahla oblačnost zastirala poglede. Ob plošči, ki na vse strani označuje vrhove hribov in gora pa smo se spomnili na njenega avtorja – preminulega planinca Vojka Bizjaka. Malo nižje je cerkev sv. Katarine in Center šolskih in obšolskih dejavnosti, dom Medved. Proti Logatcu smo se peljali skozi logaške Žibrše in ob poti opazovali naravo, pred mnogo leti narejen zadrževalnik vode, ki preprečuje morebitne poplave in izvir pitne vode ter počitniške hiše ob poti.
Ob vrnitvi na Vrhniko smo bili zadovoljni, polni energije in dobre volje, saj smo doživeli lep pohod po neokrnjeni naravi.
Vodniku Jožetu smo hvaležni za vodenje po neoznačenih poteh.
Jana Fabjan
